Gre za proces pridobivanja naravnega žganja z vrenjem in destilacijo različnih vrst sadja ali grozdnih tropin, gozdnih sadežev in zelišč, ki ima pri nas zelo dolgo tradicijo, saj je najstarejše znane primere žganjekuhe mogoče najti že v Valvasorjevih opisih iz leta 1689. Dejavnost je danes znana po vsej Sloveniji, vrste žganja pa se razlikujejo glede na lokalne pridelke, tehnike priprave in recepture. Redakcija N. N. ob tej priložnosti opozarja, da je pri vpisu tovrstnih zadev v register nesnovne kulturne dediščine vendarle treba biti nekoliko previden. Po analogiji z žganjekuho bi lahko namreč v register vpisali tudi vse dejavnosti, ki posledično izhajajo iz te tradicionalne in zdaj tudi obče priznane rabote: vožnjo po nasprotnem voznem pasu, vožnjo pod vplivom alkohola, družinsko nasilje, pretepe po lokalih in podobno. Zatorej, pamet v roke.
vlada
Izraelski časopis: Kljub slovenskemu embargu, izraelska obrambna industrija še vedno kuje dobičke
