Tudi urejanje zdravstva je umetnost možnega. Pri reševanju problemov zdravstva, ki je predvsem v zadnjih štirih letih postalo prioriteta, se kaj dosti ne premika na bolje. Zapadli smo v neki ideološki vrtinec in boj proti nosilcem zdravstvene dejavnosti, ki ne koristi nikomur, ne politiki, še manj bolnikom.
Obstajajo trije načini reševanja problemov v zdravstvu, in to predvsem brez ideoloških delitev ter etiketiranje s paraziti, dvoživkami, zaslužkarji in podobno.
Pragmatičen pristop je, da ne težiš k idealu, ampak delaš to, kar je izvedljivo. Nato je realizem, ko upoštevaš dejanske omejitve (čas, sredstva in interese). Da se omejim na čas in sredstva. Trdim, da imajo zdravniki v mnogih javnih zavodih dovolj časa, da lahko hodijo delat tudi izven svoje matične ustanove, ne da bi trpelo delo v njih. Sam sem ravnal tako polnih 42 let. Kar se sredstev tiče, pa mnogi javni zavodi in zasebniki razpolagajo s toliko opreme, da bi lahko obravnavali bistveno več bolnikov, kot jih smejo.
Umetnost možnega pa je tudi strategija pri iskanju najboljših rešitev v neidealnih razmerah. In dokler se bomo slepili s tem, da je vztrajanje pri nekih idealnih utopičnih ciljih možno, se ne bomo premaknili proti izboljšanju razmer v zdravstvu.
Marjan Fortuna, Kranj