Nenazadnje pa pogosto, ko kritiziramo razmere v zdravstvu, pozabljamo na dejstvo, da se je povprečna življenjska doba od osamosvojitve dalje podaljšala za okrog deset let, kar pomeni več kroničnih, polimorbidnih in predvsem starejših bolnikov. Tudi zaradi, ali predvsem zaradi njih, bi morali stremeti k temu, da bi jim čim bolj približali zdravnika specialista, vendar pa bo z omejevanjem in celo prepovedmi dosežen ravno nasprotni učinek.
Čakalne dobe so rakava rana marsikaterega zdravstvenega sistema in tako tudi našega. Zato je še bolj nerazumljivo, da ne vzpodbujamo dodatnega dela zdravnikov izven njihovih ustanov, ki ne morejo ne prostorsko, kadrovsko in organizacijsko zadostiti vsem potrebam po zdravstvenih storitvah. Uradni podatki o številu ljudi, ki čakajo na razne zdravstvene storitve, so zavajajoči in niso realna slika o številu čakajočih. Med te bi morali prišteti tudi tiste, ki ne morejo ali nočejo čakati in si to lahko privoščijo tako, da storitev plačajo. A v tem primeru so deprivilegirani, ker so storitev, če je zajeta v košarici pravic, že plačali skozi prispevek za zdravstveno zavarovanje. Prav bi bilo, da bi jim ZZZS povrnil strošek zdravstvene storitve ne glede na to, kje je bila opravljena, zlasti če gredo na neko storitev na predlog zdravnika in ne po lastni presoji.
Ko sem polnih 38 let delal na ljubljanski urgenci in občasno v osnovnem zdravstvu, imam kar precej izkušenj tako na primarni kot sekundarni ravni. Imel sem ta privilegij, da sem delal v takih ustanovah, ki so delo pri drugih delodajalcih vzpodbujale in ne omejevale. Tako sem kar nekaj let delal v ZD Kranj, Kočevje in Grosuplje ter občasno v Tolminu, in marsikateri bolnik, ki bi sicer končal na urgenci, je bil direktno napoten v ustrezno ustanovo, če je potreboval diagnostiko in zdravljenje, ki ju na periferiji ni bilo mogoče izvajati. Napoteni so bili mimo nepotrebnega in mučnega čakanja na skoraj vedno preobremenjeni urgenci. Poleg mene so prihajali občasno ali redno delat tudi drugi specialisti kot na primer diabetolog, psihiater in drugi. Nekateri so prihajali občasno zaradi nadomeščanja odsotnosti stalnih zdravnikov, drugi pa kar redno.
Pa kaj bi to razlagal, če nas vodi slepa ideološka premisa, da smo zdravniki, ki delajo na več deloviščih, dvoživke, zajedalci in kar je še podobnih žaljivk. Tudi tisti, ki svetujejo ministrstvu, ne vem, če imajo dovolj izkušenj, kako zdravstvo deluje, da sploh deluje. Situacije so tako različne in specifične, da jih ni mogoče uravnavati z odloki. Saj so odkloni, a jih je nespametno reševati tako, da preganjaš in onemogočaš delo tistih, ki hočejo in zmorejo več.
Za zmanjšanje pritiska na urgence bi bil torej eden učinkovitih ukrepov tudi, kar ponovno izpostavljam, delo specialistov na primarni ravni. Ob drugačnem odnosu do zdravništva, ki samo najbolj pozna probleme, bi v znatni meri zmanjšali število bolnikov, ki sicer, ker nimajo druge možnosti, kako priti do specialista, iščejo bližnjice na urgencah, kjer čakajo za nekaj, česar bi morali biti deležni bližje svojemu domu. In s stališča bolnikov je bolje, da pride čim bližje njegovemu domu neki specialist, kot da se mora bolnik voziti v oddaljene ustanove. Pa tudi lokalnim zdravnikom to koristi, da se ob posameznem bolniku osebno posvetujejo, kaj pri konkretnem bolniku storiti in bolnika lažje spremljajo, ker so lahko v stalnem stiku s specialistom.
Nimam iluzij, da bi predlagani način radikalno skrajšal čakalne dobe, a po mojih izkušnjah bi bilo to do neke mere mogoče vsaj na nekaterih področjih (na primer pulmologija in kardiologija). A pri taki družbeni klimi nimam upanja, da bo kdaj drugače in bolje.
Marjan Fortuna, Kranj
