Najbolj žalostno spoznanje ob krizi leta 2008 ni v tem, da levica na to ni bila pripravljena, temveč da se je iz tega tako malo naučila. Dejstvo, da se marsikaj še vedno odvija po starem, je znamenje, da tudi na teoretski in politični levici obstajajo močni interesi, ki jim trenutno stanje ustreza.
Rekel bi troje. Prvič, da bi lahko naredila korak naprej, bi levica najprej morala narediti korak nazaj in se brez olepševanja soočiti z vlogo, ki jo je odigrala pri preoblikovanju političnega prostora v zadnjih petdesetih letih. Socializem se na primer ni sesul sam od sebe, njegov propad je bil končni rezultat dolgega političnega, ekonomskega in nazadnje ideološkega spopada, v katerem je dejavno sodelovala domnevno leva teorija.
Drugič, na podlagi analize konkretnih razmer v sodobni družbi in materialnih interesov različnih družbenih skupin, z dovzetnostjo za sistemske krivice vseh vrst in jasno zastavljenimi emancipacijskimi cilji bi levica morala oblikovati vsebinsko zaokrožen program, ki bi lahko nastopal kot platforma za politično delovanje. Generično antijanševstvo ne zadošča. S cenenimi vici in bombastičnimi gesli lahko navdušiš abonirane levičarje, za katere se revolucija konča na ljubljanski obvoznici, ne moreš pa oblikovati konsistentne politične strategije in pridobiti širše družbene podpore. Za to so nujni pozitivna vsebina, organizacija in delo.
In tretjič, levica bi morala prenehati uporabljati dvojna merila in na povsem vsakdanji ravni pokazati, da je sposobna samokritike. To je prva, najbolj neposredna zahteva.
Vir: Sobotna priloga Dela