Pa vendar so me, ko sem se v nedeljo, ko kiosk ni odprt, sprehodila do bencinske črpalke po časopis Dnevnikove medijske hiše in čokolado, pred plačilom kar na blagajni bencinskega servisa povprašali, ali bom 90 centov podarila našim olimpijcem. Kot da naši olimpijci, ki jih navijaško podpremo, niso pod okriljem Olimpijskega komiteja ter najrazličnejših sponzorjev. Pa tudi Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, ki je odgovorno za razvoj in podporo športa v Sloveniji, to nalogo dobro opravlja. Zato nas lahko čudi, čemu se pri Petrolu spuščajo na nivo zbiranja prispevkov od kupcev, s čimer se skuša situacijo prikazati tako, kot da namenskih sredstev športne panoge ne prejmejo. Petrol ima očitno likvidnostne težave, sicer ne bi zapirali Petrolovih poslovalnic, predvsem v »odročnih« krajih, kjer njihove odjemalce najbolj prizadenejo in pustijo na cedilu, da ne morejo ne tankati goriva ne kupiti nujno potrebnega, toda kar je pri Petrolu poslovanje, so za kupce prioritete. OI so Petrolu izgovor za mreženje.
Podjetja, kjer solidno poslujejo in imajo velike dobičke, brez težav kak odstotek namenjajo obetavnim posameznikom ali ekipam, kar se zanje izkaže za dobre in premišljene poteze.
Pri vredu situiranih posameznikih pa žal često primanjkuje sočutnosti in empatije z revnimi, še posebej kadar se pred njih postavijo brezdomci, ki nimajo prebivališča ter so pahnjeni v siromašno bedo. Bogati se obnašajo kot največji skopuhi ali pa si v umišljenosti zidealizirane podobe zatiskajo oči pred trgovinskim vozičkom, na katerem ima kak »klošar« praktično skoraj vse imetje. Četudi prijazno prosi, od veliko mimoidočih prejme malokdaj. Kakor da je senca. Včasih namenim evro tistemu od brezdomnih, ki je izvirno aktiven, pa četudi s tem včasih tvega neobičajno vedenje, toda veliko preplašenih si ne upa spregovoriti.
Najraje pa kaj dodatnega ob znesku izročim Kralju ulice, ki mi preda njihovo revijo, na kateri je štampiljka z označbo take(ga) članice/člana društva. Škoda, da izide enkrat mesečno, saj za dva evra nudi navdihujoče branje in to brez pretvarjanj. Torej te ne pušča ravnodušnega.
Ko pa pri kateri od televizijskih hiš po prikazani zgodbi o brezizhodnih tegobah zaprosijo za donacije, ki bodo pripomogle k rešitvi težav vpletenih, to kaže, da bodisi zanje ni na nek način poskrbljeno ali se ne znajdejo, včasih pa koga žene tudi to, kako čim več »iztržiti«. Zaradi česar so bile tudi negativne afere, kadar si organizator prigrabi več od vpletenih, kar se je dogodilo otroku z redko in težko ozdravljivo boleznijo ali večim tistih, ki so jim dobri ljudje poskušali pomagati.
Priročni so SMS-ji, preko katerih potrebnim pomoči namenimo 5 do 10 evrov, ampak pri tem ne izvemo izrecno, kdo osebno bo prejemnik – pa saj tega ne moremo izvedeti, ker darujemo zato, da pomagamo. To je zmeraj dobrodošlo, sploh kadar sredstva prejme takšen, ki jih rabi.
Na Pošti Slovenije imamo možnost pomagati z nakupom punčke 'iz cunj', toda izvemo, komu. Gasilci neprofitnih gasilskih društev pred novim letom zbirajo prispevke, kjer prejmeš koledar. Ko dobiš nekaj v zameno, veš, da nisi zgrešil; kadar daruješ kar tako, nimaš takega občutka.
Je kdo s preglednim zbiranjem sredstev zatajil? Verjetno ni, družbeno smo morda delno vsi.
Tamara Lubarda, Ljubljana