Desnica govori o svobodi izbire. O konkurenci. O učinkovitosti. O tem, da bo denar »sledil pacientu«. A v prevodu to pomeni: denar bo sledil zasebniku. Javni sistem naj ostane z najtežjimi, najdražjimi in najmanj donosnimi primeri, dobiček pa naj se prelije tja, kjer je računica hitra. To ni reforma. To je preusmerjanje skupnega denarja.
Že leta poslušamo isto zgodbo: javno zdravstvo je neučinkovito, socialistični relikt, potapljajoča se ladja. Pri tem se načrtno zamolči, da smo prav v tem »socialističnem reliktu« desetletja gradili sistem, ki je omogočal dostopnost ne glede na debelino denarnice. Da je bil javni sistem – z vsemi napakami vred – ena največjih civilizacijskih pridobitev tega prostora.
A za desnico je beseda socializem priročen sovražnik. Vse, kar je javno, je po tej logiki zastarelo, vse, kar je zasebno, je moderno. Amerikanizacija zdravstva se prodaja kot napredek: več zavarovalnic, več trga, več »izbire«. Pozabijo pa povedati, da v ameriškem modelu bolezen pomeni finančno tveganje, bankrot ni izjema, temveč statistika, in da je dostop do zdravljenja odvisen od police, ne od potrebe. Pri nas pa naj bi to pomenilo »optimizacijo«.
Čakalne dobe so postale osrednji propagandni rekvizit. Nacionalni inštitut za javno zdravje objavi napovedane roke, politika pa jih razglasi za dokaz razpada. Pri tem se zamolči, da gre za ocene, ne za dejanski čas od napotnice do storitve. Da so razlike med napovedanim in realnim lahko ogromne. Da sistem meri administrativno projekcijo, ne pacientove izkušnje. Toda iluzija je koristna. Če ljudi dovolj dolgo prepričuješ, da je javni sistem brezupen, bodo pripravljeni sprejeti »rešitev«: preusmeritev denarja k zasebnikom. Več koncesij. Več pogodb. Več izplačil iz iste blagajne.
Gre za milijarde. In lobiji to vedo. Dobavitelji opreme. Lastniki diagnostičnih centrov. Investicijski skladi, ki že krožijo okoli zdravstva kot jastrebi. Desna politika jim ponuja ideološko krinko: boj proti »zastareli državi«. V resnici pa gre za zadnjo veliko prerazporeditev skupnega premoženja.
Isti politični akterji, ki so desetletja sodelovali pri razprodaji državnega premoženja, danes igrajo rešitelje sistema. Najprej oslabiš javno infrastrukturo, nato pokažeš na njeno slabost in rečeš: vidite, ne deluje. In potem predlagaš privatizacijo kot edino racionalno možnost. To ni naključje. To je strategija.
Seveda javno zdravstvo ni brez napak. Ima birokracijo, ima kadrovske stiske, ima slabe prakse. A alternativa, ki jo ponuja desnica, ni popravek sistema, temveč sprememba njegovega temelja: od solidarnosti k trgu. Od pravice k storitvi. Od skupnega k individualni kupni moči. Ko enkrat sprejmeš to logiko, poti nazaj ni več. Ko denar dokončno sledi dobičku, ne več bolniku, se razmerja moči spremenijo za generacije.
Zato naslednje volitve ne bodo le izbira med dvema programoma. Bodo odločitev o tem, ali bomo zadnje skupne milijarde prepustili logiki trga ali jih obdržali v javnem, solidarnem okviru.
Vse so že razprodali. Zdravstvo je zadnje veliko polje. In če ga želimo zavarovati, bo treba glasovati proti tistim, ki v vsaki čakalni vrsti vidijo poslovno priložnost.
Polona Jamnik, Bled