Ne razumem, kako je sploh mogoče sprejeti zakon, ki kaznuje najranljivejše ljudi, ker nimajo doma. Za nameček ravno zdaj, sredi zime. Če bi brezdomen človek premogel petsto evrov, bi si najbrž najel vsaj kakšno zanikrno sobico, ne pa zmrzoval na ulici. Glede na to, da bo takšne globe verjetno nemogoče izterjati, bo torej celoten postopek že vnaprej nesmiseln, saj bo le potrata časa in energije ljudi, ki se bodo s tem ukvarjali. Namesto da bi brezdomstvo odpravljali, ga s tem zakonom kriminaliziramo.
Brezdomci so ogledalo družbe: kažejo nam, koliko nam je spodletelo pri ustvarjanju pravične družbe. Kdor bere časopis Kralji ulice, ki ga ustvarjajo, izdajajo in prodajajo brezdomke/-ci, lahko spozna, da je večina danes brezdomnih ljudi imela težko otroštvo, med katerim so bili žrtve takšnih ali drugačnih zlorab, zaradi katerih dom zanje ni bil varen kraj, pogosto pa so zatajile tudi pristojne institucije, ki bi jim morale priskočiti na pomoč. Če kot družba teh krivic ne moremo popraviti za nazaj in če že ne rešujemo obstoječih stisk brezdomnih ljudi, pa jim vsaj ne prizadenimo novih.
Sprašujem se, zakaj s tako lahkoto vedno znova posegamo v življenja najranljivejših in najrevnejših. Upam si trditi, da svet ni bil nikoli v težavah zaradi ljudi, ki imajo premalo, temveč zaradi tistih, ki imajo preveč in hočejo še več.
Nataša Grom, Ljubljana