Obstajata dve možni razlagi.
Prva je popolna podrejenost ZDA. Delno prodana vodstvena klika v Evropski uniji in Združenem kraljestvu (ZK) je privolila v provokacije proti Rusiji, ki so vodile v vojno, v konflikt na Bližnjem vzhodu, ki so ga podžgale ZDA, ter v roparski zaseg venezuelskih naftnih virov, pri čemer so žrtvovali Staro celino. Mediji so to grenko pilulo olepšali in ponavljali znano mantro o »obrambi človekovih pravic«, da bi upravičili kakršno koli dejanje.
Druga razlaga je, da vojna z Rusijo ni bila le dopuščena, temveč načrtno sprožena z namenom, da se ji zada odločilen udarec, destabilizira njen režim in jo potisne nazaj v obdobje Jelcina ter jo tako spremeni v zgolj »bencinsko črpalko« in ozemlje, zrelo za plenjenje brezobzirnih podjetnikov. Hiter gospodarski zlom, ki so ga sprožile sankcije, naj bi bogate ruske zaloge spremenil v vir trajne in brezpogojne oskrbe.
Ne glede na to, katera razlaga je pravilna, oba scenarija vodita do istega izida. Bolj ko je položaj kritičen, večji ko je dolg in bolj ko smo ujeti v slepo ulico, v katero smo se sami spravili, bolj nemogoče se zdi, da bi evropski voditelji ubrali drugačno pot. Tako kot hazarder, ki je že izgubil avtomobil, hišo in ledvico, bi z odstopom od igre le zapečatil svoj propad, zato nima druge izbire, kot da stavi še preostalo ledvico in s tem lastno življenje na eno zadnjo igro na vse ali nič. Ta stava je vojna, tveganje pa predpostavka, da bo ostala vojna izčrpavanja, delno hibridna, delno prek posrednikov, a navsezadnje konvencionalna. V dolgotrajni konvencionalni vojni nizke intenzivnosti EU in ZK upata, da bosta lahko računali na premoč v virih, tako v smislu človeške sile kot finančnih sredstev.
Tako se zdaj zdi, da je scenarij, ki se mnogim zdi nor, proti-intuitiven in zato še vedno neverjeten, možnost neposredne vojne z Rusijo in edina pot, po kateri nas lahko vodijo oligarhije EU.
Črt Tavš, Koper