Pozabili smo na čas, ko je slovenska partija z Milanom Kučanom na čelu opravila s starimi partijskimi kadri in s tem odločno prispevala k pluralizaciji na vseh področjih. Desnica ves čas očita Kučanu, da njegova intimna opcija ni bila samostojna Slovenija. Očitno se ne zaveda, da bi v tistih časih zadostoval en njegov klic v Beograd, pa današnji »zaslužni« osamosvojitelji ne bi spoznali od znotraj samo zapora na Roški, ampak še kakšnega v Srbiji (npr. Sremsko Mitrovico). V tistem času sem imel zelo verodostojne informacije o tem, kako so razmišljali oblastniki v Beogradu.
Na splošno pa se Slovenci večinsko ne zavedamo, da smo v Sloveniji nekje od leta 1965 imeli socializem in ne komunizma, kot je to morda bilo v Bosni in Srbiji. Kdor ne ve, kako izgleda komunizem v resnici, bi moral v tistih časih obiskati DDR, Poljsko ali Romunijo. Današnja generacija desnih kričavih politikantov se sploh ne zaveda, s kakšnim občudovanjem in spoštovanjem so nas sprejemali ljudje v omenjenih državah, saj njim potovanja v tujino sploh niso bila omogočena ali pa so bila pod kontrolo njihovih obveščevalnih služb. V bivši Jugoslaviji je bil celo Dimitriju Ruplu omogočen študij v ZDA, pa je bil disident, kot pravi danes. Da smo imeli te privilegije, je bil v največji meri zaslužen pogumen Titov razhod s Kominterno in Stalinom.
Seveda ni mogoče ne obsoditi povojnih izvensodnih pobojev, kot tudi ni mogoče zanikati potrebe po pietetnem pogrebu vseh žrtev, vendar brez cirkusa, ki mnoge na desni neizmerno zabava, obenem pa nas usodno razdvaja. Ničesar nismo dolžni pozabiti, v dobro Slovenije pa smo dolžni oprostiti. O tem sta se dogovorila na spravni maši Kučan in nadškof Alojzij Šuštar. Da je levica sprejela svojo novo vlogo, dokazuje tudi dokaj mirno sprejetje z domobransko preteklostjo obremenjenega Antona Drobniča za prvega vrhovnega tožilca. Spomnimo se demonstracij, ko so Slovenci ne glede na ideološke razlike zahtevali oprostitev Janše in kolegov v aferi JBTZ. Pravim, da so, ker mene med njimi ni bilo, saj sem že takrat imel zanesljive informacije o tem, za kako ekstremno karierističnega človeka gre. Kljub temu sem si ob njegovem prvem prevzemu oblasti rekel, pa naj poizkusi res še nekdo drug, morda mu bo uspelo narediti kaj dobrega za Slovenijo. Pa sem se zmotil. Takoj so se začeli vleči na plan povojni poboji, domobranci in partizani, napadi na Kučana in vse, ki niso mislili tako kot on (tudi na Pučnika).
Nesporno je, da je JLA naredila Janši ogromno uslugo, saj ga je potegnila iz anonimnosti in ga naredila za žrtev komunizma. Zastrupljanje mladih generacij z davno preteklostjo in potvarjanjem zgodovine, kot to danes počne ekstremna vladajoča desnica, je zavržno početje, ki bi moralo biti tudi kaznivo. Eden od skrajno desnih medijih v nadaljevanjih prinaša celo zgodbe o sodelovanju NOB s Hitlerjevimi nacisti in zanika, da bi kdaj koli sploh prišlo do spopada partizanov z okupatorji. Človek se pri tem vpraša, ali gre za dementne pisce ali za ljudi s psihičnimi motnjami. Tako deluje naša ekstremna desnica ves čas, od prve Janševe vlade naprej, tako da si ni težko odgovoriti na vprašanje, zakaj nismo in ne moremo postati Švica.
Branko Poženel, Kranjska Gora