Majhni kraj Gajševci, nahaja se v severovzhodnem delu Slovenije, v Prlekiji, v tem letnem času ležerno gosti večnost, ki se lenobno pozibava v gladini jezera, nad katerim visi razbeljeno nebo in okrog katerega se v panonsko nižino vijejo prostrana, presušena polja. Tik ob gajševskem jezeru je starodavni mlin in v tem mlinu se je oni dan že desetič zapored zgodil vrhunski glasbeni dogodek. »Jazz mlin« smo ga pred desetimi leti poimenovali snovalci festivalskega dogajanja in vsi, ki so dogodek prišli poslušat in gledat, so onkraj dvoma doživeli prav poseben večer odlične glasbe, poezije, gostoljubja in prleške dobrote. Na deseto obletnico Festivala Re:Pannonia, ki poteka v prav tako majhni prleški občini Križevci, se je festivalsko dogajanje namreč že po tradiciji zaključilo prav v gajševskem mlinu Stajnko, ki je skozi leta postal Jazz mlin. In prav vsako leto se trudimo, da je dogodek v mlinu, ki je hkrati tudi vrhunec festivala, postavljen na visoko raven. Na zelo visoko raven.
In tudi letos je bilo tako. Po tem, ko smo lani gostili legendarnega glasbenega mojstra Ratka Divjaka, smo letos gostili Big Band RTV Slovenija: 18 članski orkester je vodil Lojze Krajnčan, Prlek po rodu, gostja na vokalu je bila Ana Bezjak, ki ima družinske korenine prav tako v Prlekiji. V program smo uvrstili znane skladbe iz železnega repertoarja big bandovske swing ere in nekaj novejših priredb, ki so v podobnem stilu oz. maniri. Orkester je zaigral nekaj klasik iz repertoarja legendarnega Counta Basiea, kot so Cute, Shiny Stockings, On the Sunny side of the street, In the wee small hours, … in za prav vse te uspešnice je aranžmaje spisal rajnki maestro Jože Privšek. Dogodek je snemala mariborska RTV.
Jazz mlin se je po tradiciji pričel z branjem poezije (letošnji gostje so bili Klarisa Jovanović, Tine Mlinarič in Glorjana Veber), v vrhunec dogodka smo postavili dve prav posebni skladbi, obe Privškovi, avtorski. To sta skladbi »That's for ending« in »Radenci 83«, ki jo je Privšek napisal za mesto Radence, kjer je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja potekalo srečanje orkestrov iz bivše Jugoslavije. Kot je na samem koncertu pripomnil Lojze Krajnčan, ima kot član enega od nastopajočih orkestrov na ta srečanja izjemno zelo lepe spomine. Primarni namen tovrstnih dogodkov kot Jazz mlin je vsekakor vsebina, v tem primeru je to glasba, ki res ni vsakdanja, a vseeno blagodejno vpliva na poslušalca.
Na Jazz mlinu kakopak ni ognjemetov, ni sladke pene in ni cilja, da bi kdo od nas organizatorjev ob tem služil. Pomembno je le to, da vsak, ki pride, domov odnese lepo izkušnjo, ki bo z njim, morda, ostala še leta: to, da glasba zelo ugodno vpliva na človeka, vemo. Posebej še tista glasba, ki je kvalitetna in prav takšna je glasba, ki jo že deset let na veliko ustvarjamo v majhnem mlinu v majhnem kraju majhne občine.
Na dogodku ni bilo niti enega samega novinarja: ne lokalnega ne nacionalnega. Niti regijskih spletnih strani, ki sicer na dnevni ravni pišejo o dogajanjih na prleškem koncu Slovenije, ni bilo. Je pa res, da se na dogodku ni nihče poškodoval, nihče ni nikogar ubil in nihče ni zletel s ceste. Pa vendarle: ko beremo prispevke predvsem lokalnih medijev, nam zlahka postaja jasno, kam, v katero smer se obrača kulturna pozornost in kje v tej medijski realnosti je prostor za vrhunski koncert, kakršen se je zgodil v Jazz mlinu. Žalostno še bolj, ker v isti sapi naletimo na absurdne »novice« tudi s »kulturnega« področja, zaradi katerih lahko resno podvomimo v prihodnost javne zdrave pameti. Tudi zato ta članek, ki sva ga spisala in za katerega upava, da ga morda kdo vendarle objavi.
Po vsem vloženem trudu, da se tak koncert sploh lahko izpelje (ureditev prostora, vaje, kilometri cest in avtoceste, kabli, zvočniki in kvalitetno ozvočenje, oder in senca, hladna pijača, na stotine stolov, reflektorji in bakle, redarji in pogrinjki, …) nas čaka še postprodukcija. Kar seveda ni prvič. To se dogaja že lep čas in po vsem sodeč bo tako tudi v prihodnje: mi vsekakor ne nameravamo odnehati, Jazz mlin bo v vsej svoji vrhunskosti živel dalje in dlje od sebičnosti, lenobe in neangažiranosti nekaterih.
Za konec. nihče naj si, prosim, ne jemlje pravice počutiti se osebno nagovorjenega. Tovrstni zapisi zgolj dokumentirajo, da nekaj obstaja tudi, čeprav večina to hladnokrvno spregleda.
Jože Zadravec, Dejan Karba, Gajševci
