Ta prepričanost jim daje temelj, da postajajo do vseh drugače mislečih agresivni. Ta agresija se je v krščanstvu kazala kot inkvizicija (križarske vojne, sežiganje na grmadah, mučenje), pri pristaših hitlerjanstva in nacizma pa z osvajalno vojno, mučenjem in pobijanjem ideoloških nasprotnikov. Na to vižo so nastali tudi domobranci, ki so marsikdaj počenjali še večja grozodejstva kot nacisti (recimo nacisti sami so se zgražali nad njihovo težnjo k izdajstvu).
Zdravila seveda ni in ga tudi nikoli ne bo. To je lastnost ne dovolj dozorelih osebkov. Ki počnejo, kot avtorica pisma z zgornjim naslovom imenuje, nizkotne napade (Dnevnik, 6. 6.). Otrok, ko dozori, oblikuje in zna misliti s svojo glavo, ima, kot se reče, svojo hrbtenico, ti ljudje pa vsega tega nimajo. Zato so samo poslušni pioni (najmanj vredne figure pri šahu, t. j. kmetje), v vojaškem žargonu kanonfuter tem svojim šefom. Če pa se v bližino njih postavi zrela oseba, jo vodja na tak ali drugačen način odstrani (najbolj mi je v spominu ostal Ivo Hvalica, na nek način je to tudi Logar).
Pa še o teh ideoloških šefih: dva se zanimivo začenjata na isto črko, na J (Janša, Jezus). S tem da je bil Jezus tako rekoč ustanovitelj dejanskega gibanja proti Rimljanom, iz česar so izpeljali veroizpoved (temu ustrezno so morali prilagoditi staro veroizpoved, predvsem tako, da je Jezus postal sin takratnega Boga). Tudi Janša je postal nekakšen simbol upora proti komunizmu oz. SFRJ. Oba pa hočeta biti to, proti čemur sta nastopala: Jezus je hotel postati in je tudi postal Bog, Janša pa hoče biti Tito. Pa tudi težko ni postati tak kolovodja. Le napumpati moraš ljudi, da so oni nekaj posebnega, nekaj več (npr. Hitler o posebni arijski rasi ali nekdanja predsednica zdravniške zbornice Živčec-Kalanova, da je ceh zdravnikov nekaj več, kar se vleče še v sedanjost). In »naprej metati« ideološkim nasprotnikom tisto, kar sam počneš: uporabljaš »dvojne vatle«.
Ljudje, ki to berete: prav nobena kunšt ni razumeti teh paralel. Le spomnite se svojega otroštva, spomnite se, kako ste takrat razmišljali in sklepali, pa vam bodo te stvari kaj kmalu jasne. Denimo ko otrok ujame šibko žival, jo več ali manj iz golega firbca muči in pohabi. To so delali z ljudmi nacisti, še pogosteje domobranci, to verjetno še delajo pri raznih vojnah (več v Gazi, manj v Ukrajini). Le da dandanes in v miru oz. na tej stopnji civilizacije to ni več dovoljeno.
Med vsemi člani/pristaši pa so tudi zrele osebe, ki teh grdobij ne počnejo, ampak verjamejo, imajo hrbtenico in vrednote in niso agresivni proti drugače mislečim oz. ideološkim nasprotnikom. Žal je teh manj, so bolj izjeme, vendar počasi in sčasoma začnejo prevladovati (tudi zato, ker te ideološke vodje življenje vedno bolj »obtesuje«, včasih celo do fizične likvidacije). In je tako, kakor se reče: pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. Namesto pijanec pa dajte v ta stavek narkoman, takle ideološki šef, vojskovodja … Za njim običajno ostane/nastane razpad sistema (gibanja, politične stranke, družbene skupine …).
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
