Lepšega si ne bi mogli izmisliti. Še posebno se poda v gorsko okolje, ki obkroža Kranjsko Goro. V SSKJ preberemo, da je viharnik samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem. Neštetokrat sem jih nemo občudoval na izpostavljenih gorskih rebrih, kjer so »stali inu obstali« v najhujših neurjih. V prispodobi izraz viharnik pomeni tudi človeka, ki je sposoben prenašati različne viharje. Beseda viharnik pravzaprav simbolizira oskrbovance tega doma, ki so v življenju »previharili različne viharje«. Lepšega imena za dom starejših občanov si res ne bi mogli izmisliti. Zato sem po svoje bil še kar zadovoljen, da bom tudi svojo življenjsko pot končal v Viharniku.
Žal Viharnik ni vzdržal »viharja« druge vrste, ki je prihrumel s severa, čez Karavanke. Klonil je na žalost večine oskrbovancev doma, ki tudi še nekaj dajo na domačo besedo. Pred nekaj leti je namreč dom Viharnik kupilo avstrijsko podjetje Mavida Group, d. o. o., ki se ukvarja z gradnjo in upravljanjem domov za starejše občane. Odločevalci (najbrž ne samo tujci, ampak tudi domači kramarji) so zavrgli domačo besedo Viharnik, dom pa se zdaj uradno imenuje Mavida domovi, d. o. o., podružnica Kranjska Gora. Na domskih spletnih straneh se beseda Viharnik izgublja, čedalje bolj pa se vsiljuje tuj izraz Mavida, za katerega domorodci niti ne vedo, kaj sploh pomeni. Oskrbovanci doma o njegovi prodaji in njegovem preimenovanju niso vedeli nič. Z domom vred so bili »prodani« tujcu (mimogrede: tako so včasih lastniki sužnjev prodajali svoje sužnje). Dom ima več stanovanjskih skupin in vse imajo (še vedno) všečna slovenska imena (Deseti brat, Pod svobodnim soncem, Cvetje v jeseni, Povest o dobrih ljudeh in podobno), le tujek Mavida kvari jezikovno enotnost in uglašenost. Koga je motila domača beseda viharnik? Tujce ali domače kramarje?
V opisanem primeru se srečujemo s tako imenovano »jezikovno okupacijo«, ki se kaže bodisi v opuščanju (zatajevanju, pozabljanju) domačih besed, bodisi z njihovim zamenjevanjem s tujimi izrazi. Na srečo smo se najhujšemu izognili in nismo postali Einzelbaum im Gebrige, ki je menda nemški izraz za viharnik, le zatajili smo domači izraz. Uradne listine omenjenega doma so besedo viharnik popolnoma opustile, zaposleni tega imena že skorajda ne uporabljajo več, tako da v domskem okolju izraz počasi izgineva. Le najstarejši oskrbovanci se včasih »zmotijo«, ko pripovedujejo, od kdaj že stanujejo v tem domu. Dvobesedni izraz Dom Viharnik ostaja živ tudi še med prebivalci Zgornjesavske doline, pa kamnita klada pred poslopjem z napisom Viharnik nas spominja, kako se je dom nekoč imenoval. Upati je, da se je vandali ne bodo lotili. Naj kljubuje času, kot na primer Knežji kamen na Gosposvetskem polju.
Vodstvo doma ima lepo navado, da vsako leto meseca decembra izda lično glasilo, v katerem se s fotografskimi posnetki ali s pisano besedo predstavijo pomembnejši domski dogodki tega leta ali se predstavi zaposleno osebje, ki skrbi za stanovalce. Včasih tudi kdo od stanovalcev kaj napiše. Več let se je glasilo imenovalo Viharnikove niti časa. Po prodaji doma tujcem je tudi ta naziv glasila oskrunjen. Uredništvo je namreč zavrglo besedo viharnik, tako da se glasilo zdaj imenuje le Niti časa. Komu na čast? Kolikor vem, v uredništvu domskega glasila ni tujcev, kar pomeni, da slovenska beseda moti kar slovenske izdajatelje glasila. Mimogrede povejmo še to, da je z ukinitvijo levega prilastka viharnikove postal naziv glasila Niti časa nesmiseln: ne sporoča namreč več, za čigave niti časa sploh gre. Toda v primerjavi z ukinitvijo slovenske besede je ta nesmisel še najmanj pomemben. Pa tako preprosto bi se bilo izogniti hlapčevstvu. Volk bi bil sit in koza bi ostala cela, če bi naziv dóma bil Dom Viharnik, Mavida d. o. o., podružnica Kranjska Gora. Dom se je imenoval Viharnik tudi pod prejšnjim latnikom (družba Comett). In z veseljem smo prebirali Viharnikove niti časa. Zakaj se sramujemo domače besede?
Mimogrede spomnimo na dejstvo, da smo Slovenci dobili lastno državo predvsem zato, ker imamo svoj jezik. Brez lastnega jezika verjetno tega ne bi dočakali. Slovenski jezik je temeljni identitetni znak slovenske države. Z zatajevanjem slovenskih besed ali njihovim nadomeščanjem s tujkami slabimo sporočilno moč našega maternega jezika … in po logiki stvari krnimo tudi njegovo državotvornost. Zato ga je treba uporabljati in skrbeti zanj, kar velja tudi za besedo viharnik.
Silvo Kristan, Podkoren