Kot projektant, nadzornik gradenj in vodja izpostave projektantskega biroja za gradnje komunalne infrastrukture sem se v Nemčiji desetletja uspešno ukvarjal med drugim tudi z gospodarjenjem s komunalnimi odpadki (nemško: Abfallwirtschaft). S strokovnimi seminarji, ekskurzijami, vodenimi ogledi, mnenji, članki itd. sem dodatno desetletja (z mojimi tujimi kolegi in politiki) skušal prenašati naše najnovejše strokovno znanje ter praktične izkušnje (očitno zaman) tudi na moja domača tla. Zatorej očitno dobro vem, o čem govorim ter pišem.
Načeloma nisem sovražnik sežiganja gorljivih odpadkov, vendar je nedvomno sežiganje komunalnih odpadkov daleč najzahtevnejši ter najdražji način njihovega odstranjevanja, ki ima tudi hude vplive na naše okolje, kakor tudi hudo nevarne zdravstvene posledice. Torej bodo morali končno ne samo gluhonemi in županu verni Ljubljančani s svojim denarjem ter zdravjem (tudi njihovih naslednikov) to predvideno gradnjo sežigalnice tudi poplačati. Neumnost je namreč vedno treba tudi plačati.
Vsi politiki v njihovih odgovorih iz neznanja ali namerno »pozabljajo«, da je sežiganje kemični proces oksidacije in zato po zgorevanju pretežno preostanejo ogromne količine pepela, žlindre, prahu, plinov, strupenih hlapov, neoksidiranih ostankov odpadkov itd., ki jih je treba naknadno še obdelati ter dokončno odstraniti. Te običajno na približno dobro polovico količinsko ter prostorninsko reducirane preostanke sežiga je treva dokončno deponirati na posebnih deponijah. Tudi po končnem zaprtju sežigalnic je treba take deponije v nedogled vzdrževati ter njihove izcedne vode v nedogled čistiti na posebnih kemičnih čistilnih napravah. Zatorej se bo sedaj politično »obljubljena« skupna investicija (okoli 500 milijonov €) končno pomnožila vsaj še s trikratnim faktorjem! Iz strahu pred ogorčenjem in odporom bodočih uporabnikov nad to gromozansko ceno je bila zatorej zamolčana tudi predvidena alternativa potrebne nadaljnje vožnje te »ožgane« dobre polovice ostankov (dokler bo seveda to možno za precej višje tarife odjemalcev) v inozemstvo, saj ti ostanki ne morejo kratko malo izginiti.
Za potrebno predpisano stalno temperaturo izgorevanja v sežigalnicah med 850° C ter 1250° C (tudi med saržnim nakladanjem mrzlih ter mokrih odpadkov) je nujno potrebno dovajanje zadostnih količin vedno dražjega kurilnega olja ali plina. Potrebnih količin gorljivih odpadkov pa je, kakor kažejo aktualne izkušnje v inozemstvu, vedno manj. Zatorej je konkurenca med preveč zmogljivimi tujimi sežigalnicami zaradi vse hujšega pomanjkanja dobavnih količin, kakor tudi zaradi konkurenčnega hudega nižanja cenovnih ponudb za odvzem takih odpadkov, vse večja. Mnenja sem, da bo naša bodoča megalomansko zmogljiva sežigalnica nerentabilna ter bo hitro podlegla tuji konkurenci.
Zatorej bo obljubljena »večja energetska samooskrba v mestu« lahko zgolj manj kot polovična. Torej so prazne obljube glede nižje cene ogrevanja za 50 odstotkov in oskrbe več kot 20.000 gospodinjstev s toploto in elektriko na račun zmanjšanega števila individualnih kurišč čisto natolcevanje ter zavajanje »vernih« volivcev.
Upam, da bo bodoči župan znal izbrati izkušene, neodvisne strokovne svetovalce ter bo upošteval in se opiral na njihova, pogosto tudi kritična konstruktivna strokovna mnenja.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana