Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) od državljanov in funkcionarjev upravičeno pričakuje, da bodo njeno delo spoštovali, vendar bi bilo prav, da enako mero spoštovanja pokaže tudi sama – predvsem do tistih, o katerih vodi postopke. Uhajanje informacij iz preiskav, še preden so uradno objavljene, in nekatere površne ali nekatere izjave predstavnikov komisije, ki temeljijo na »občutkih« ali »vtisih«, zmanjšujejo kredibilnost institucije, ki bi morala biti vzor natančnosti, zadržanosti in profesionalnosti.
Primer, ko je vsebina odločbe KPK zaokrožila v medijih (Nova24TV) že pred uradno objavo, je resen spodrsljaj. Enako velja za pomanjkanje odziva ob težavah z javnim portalom Erar, ki je sicer ključno orodje transparentnosti. Namesto prevzema odgovornosti ali opravičila smo videli le kadrovsko potezo – zaposlitev nove svetovalke za odnose z javnostmi.
Ne spadam med tiste, ki brezpogojno zaupajo komurkoli, tudi institucijam ne, še zlasti če se pojavijo informacije, ki zasejejo dvom. Prepričana sem, da imamo pravico izvedeti resnico.
Za kaj gre? Na preiskovalnem portalu smo lahko prebrali članek z naslovom »Sin Janševega urednika Dela je Šumijev čudežni deček na KPK«. Prispevek odpira resna vprašanja o delovanju Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), o njeni notranji strukturi, vplivih in predvsem – o zaupanju javnosti v to institucijo, ki naj bi bila varuh transparentnosti in integritete v javnem življenju.
Če so navedbe v članku točne, potem imamo kot družba tehten razlog za zaskrbljenost. Očitki o neformalnem odločanju, o »posebnem položaju« posameznega uslužbenca in o morebitnem uhajanju zaupnih podatkov so resni in zahtevajo natančno, javno in neodvisno pojasnilo. V nasprotnem primeru bo institucija, ki nadzira druge, izgubila moralno pravico, da to počne.
KPK mora biti vzor nepristranskosti, ne prizorišče notranjih hierarhij ali nejasnih vplivov. Odgovorni na KPK, vključno s predsednikom Robertom Šumijem, morajo pojasniti, ali ima posameznik, omenjen v članku (sin Petra Jančiča Vid Jančič), dejansko dostop do zaupnih dokumentov, kakšno vlogo ima pri pripravi odločitev in zakaj takšna ureditev ni formalno razvidna iz organigrama. Če so zadeve urejene skladno s pravili, potem bi moralo biti pojasnilo hitro, jasno in preverljivo. Če pa niso – potem se odpira vprašanje odgovornosti in sistemske integritete.
Danes ne gre več zgolj za vprašanje, ali KPK deluje zakonito. Gre za vprašanje, ali lahko državljani še verjamemo, da deluje neodvisno.
Polona Jamnik, Bled
