Prvi mandat vlade pod vodstvom SDS (2004–2008) je zaznamoval začetek afere Patria, ki je po sodbi avstrijskega sodišča bila dokazana korupcijska naveza s SDS. V RS je, kljub obsodbi vseh stopenj rednih sodišč, odločitev ustavnega sodišča povzročila zastaranje, tako da afera v RS ni bila razčiščena. Druga pomembna značilnost je bilo prekomerno državno zadolževanje v tujini, brez rezultatov pri potrebnih reformah in razvoju gospodarstva. Vlada SDS je spodbudila »tajkunizacijo«, prodajo Mercatorja, »kadrovski cunami« v upravah in nadzornih svetih državnih in nekaterih drugih podjetij, kjer so bili nastavljeni kadri iz kroga SDS. Pri nekaterih od teh podjetij je prišlo do milijonskih kraj in oškodovanj. Koalicija pod vodstvom SDS je sprožila vojno zoper medije in z zakonom o RTVS (2005) prevzela kontrolo javne RTV. V tem času je vlada pospešila vračanje nacionaliziranega fevdalnega premoženja Cerkvi, predvsem obsežna gozdna območja in številne objekte. V tem času je nastal tudi cerkveni finančni holding, ki je kasneje propadel in prizadejal veliko število vlagateljev. V zunanji politiki poleg pomembnega prevzema evra in vstopa v Schengen (kjer je nadaljevala prizadevanja predhodne vlade) označuje vlado SDS prevelika podrejenost ameriški zunanji politiki ter »dobri« odnosi s Sanaderjem (ki je kasneje bil obsojen zaradi korupcije). SDS je bila odločilna pri pri blokiranju sprejetja zakonov, ki bi uredili status izbrisanih, tudi s pomočjo demagoškega referenduma, zato je RS izgubila več tožb na evropskem sodišču-
Kronski dosežek mandata vlade SDS 2012–2013 je zakon o uravnoteženju javnih financ (Zujf), ki je posegel v pravice prebivalcev z zmanjšanjem plač v javnem sektorju, pokojnin, socialnih transferov, porodniških nadomestil in otroških dodatkov. Zujf je uvedel varčevanje na plečih najšibkejših ter javnih uslužbencev. Veliko škode je naredil s prisilnim upokojevanjem, ki ga je ustavno sodišče kasneje razveljavilo, z obremenitvijo pokojninske blagajne ter ohromitvijo javnega sektorja. Prisilna upokojitev je tako čez noč odstranila najbolj izkušene kadre iz šolstva, zdravstva in javne uprave. Hkrati je vlada SDS prikazovala stanje v državi v slabi luči, da bi priklicala evropsko trojko, ki bi pomagala vladi izvedbo privatizacije in reform, ki jih sicer ne bi mogla uveljaviti. Seveda se je vlada ponovno lotila medijev, tako je znižala RTV prispevek, nezakonito odstavila nadzorni svet RTVS, ministrstvo za kulturo (ki je pristojno tudi za medije) je pridružila ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Vladavino Janševe vlade 2012–2013 so končali množični protesti, poročilo KPK in posledično razpad koalicije.
Tretja esdesovska vlada 2020–2022, ki je delovala v zahtevnih razmerah pandemije, ni bila kos takratnim izzivom. Slovenija je bila ena od držav z največjim povečanjem smrtnosti v času kovida, predvsem zaradi neustrezne zdravstvene politike v domovih starejših. S protiustavnimi odloki (namesto zakonske ureditve) je z grobimi ukrepi uvajala prekomerne omejitve brez strokovne podlage, z nezakonito uporabo policijske sile, z vodnim topom, zaplinjanjem Ljubljane je posegla v temeljne človekove svoboščine, soočala se je z očitki o netransparentnih in koruptivnih poslih pri nabavi zaščitne opreme. Priča smo bili najhujšega napada na medije: finančnega izčrpavanja STA, SDS si je podredila programski in nadzorni svet RTVS ter vodstvo javne radiotelevizije z namenom politične podreditve javnega servisa. Vlada SDS je blokirala tudi imenovanje evropskih tožilcev iz RS, postavila esdeesovsko vodstvo policije in posegala v neodvisnost organov pregona. Sprožila je konflikte z nevladnimi organizacijami, kulturniki, učitelji in celo ustavnimi sodniki. Razdvajala je javnost z ideološkimi boji in zgodovinskim revizionizmom. V zunanji politiki je podpirala državi (Poljsko in Madžarsko), ki sta kršili vladavino prava, s tem je omadeževala tudi slovensko predsedovanje svetu EU. Vlada SDS je tako padla na izpitu spoštovanja demokratičnih standardov in vladavine prava, kar je na volitvah leta 2022 pripeljalo do zmage strank, ki so se zavzemale za normalizacijo razmer v RS.
Kaj pa označuje delovanje SDS v opoziciji? SDS se drži principa: če države ne vodimo, naj bo nevodljiva za kogar koli. Pri tem ne gre za kontrolo oblasti, temveč za oviranje oblasti za vsako ceno, tudi v škodo ljudi in države. Tako je SDS organizirala vrsto posvetovalnih in zakonodajnih referendumov z namenom preprečiti ukrepe vladajoče koalicije ali jih vsaj zamakniti za nekaj mesecev ali let, z vlaganjem zakonskih osnutkov brez vsebinskih razlogov pa preprečiti oziroma zamakniti vladne predloge zakonov. S serijskimi interpelacijami zoper vse ključne ministre brez pravih argumentov je ovirala normalno delo vlade. Z mednarodno diskreditacijo vlade tudi z izmišljenimi ideološkimi konstrukti, z doslednim nasprotovanjem slovenskim kandidatom za mednarodne funkcije je krnila ugled RS. Hkrati pa je svojo mednarodno prisotnost vezala na podporo politiki Orbana, Netanjahuja in »mirovnika« Trumpa.
Posebno poglavje pa je esdeesova uporaba družbenih omrežij s pomočjo trolov in nekaterih plačanih »neodvisnih novinarjev in publicistov« za diskreditacijo političnih tekmecev, z uporabo laži, polresnic, osebnih žalitev, žalitev sorodnikov politikov itd. Da ne omenjamo mrtvih golobov, žaganja spomenikov, žaljivih in zavajajočih plakatov … Te metode manipulacije so še posebej izbruhnile zadnje mesece pred volitvami, ko cilj predvolilnega nastopa ni afirmacija lastnih dosežkov oz. programa, temveč z negativno propagando uničenje ugleda nasprotnika z osebno diskvalifikacijo. Te vsebine pa niso značilnost le družbenih omrežij, temveč so del uredniške politike nekaterih medijev. Komisija DZ je ugotovila, da gre pri tem za nezakonito prikrito financiranje stranke SDS. S tem je ogrožena tudi transparentnost volitev, ker volivci nimajo jasne slike, kdo v resnici stoji za politično kampanjo te stranke.
Na vprašanje, kakšna bi bila morebitna esdeesovska oblast leta 2026, je mogoče odgovoriti le tako, da se spomnimo osmih let, ko je vodila vlado SDS. V osmih letih so njene vlade naredile toliko materialne in nematerialne škode, da jo bomo odpravljali še desetletja.
Remzo Skenderović, Ljubljana, član Društva SRP