Obljube pa so take kot reklame: najprej vas pritegnejo, nato pa »nategnejo«. Obljube imajo še eno značilnost, namreč, da so take kot teorije brez prakse, kar je podobno kot kolesa brez osi.
Najbolj zavajajoči in glasni politiki bodo tisti, ki nimajo konkretno pokazati, kaj so do sedaj naredili, ali pa bodo pretirano kritizirali trenutne stranke v vladi. Vedeti morate, da so nesposobni, z neresnicami ali polresnicami, sposobni onemogočiti sposobne. Ti se bodo najbolj trudili prepričati volivce z raznimi obljubami brez odgovornosti in brez pojasnil, kako bodo to uresničili. Edino zagotovilo za uresničitev njihovih obljub bo: izvolite nas.
Še nekaj razmišljanja glede programov posameznih strank. Imamo samo eno državo, programov pa toliko, kot je strank. Običajno vsaka stranka obljublja, da so odprti za druge, pod pogojem, če se prilagodijo njihovemu programu.
Pri sestavljanju programov bi moralo biti vključenih čim večje število ljudi oziroma strank. Da bi se to lahko zgodilo, dajem v premislek takle postopek:
1. Vse stranke bi se na predlog moderatorja (npr. predsednika), že pred volitvami dobile na skupnem sestanku, na katerem bi ustanovili mešane delovne skupine.
2. Vsaka skupina bi v ločenih prostorih pripravila svoj program.
3. Po določenem času bi poročevalci vsake od delovnih skupin predstavili njihov program. Skupaj z moderatorjem bi iz vseh posameznih programov poiskali čim več skupnih točk, ki bi bile osnova za skupni program, pod katerega bi se podpisali predsedniki strank. To bi bil program, ki bi ga morala uresničevati izvoljena koalicija.
4. Volivci bi na volitvah izbirali tiste stranke, ki bi bile najbolj sposobne uresničevati ta skupni program. Na tak način ne bilo več medsebojnega prepiranja in kritiziranja o posameznih programih.
Vodenje države ni enostavno. Lahko ga primerjamo z vodenjem orkestra. Dober orkester je tisti, ki ima usposobljene posameznike, ki obvladajo svoj inštrument oziroma imajo ustrezno znanje. Potem dirigentu ni težko voditi orkestra. Kriterij pri izbiri glasbenikov mora biti izključno znanje in ne zveze in poznanstva. Če bi pri sestavljanju vlade veljali podobni kriteriji, bi bilo vodenje države bolj predvidljivo.
In na koncu še o definiciji politike. V Slovenskem slovarju (www.fran.si) je politik definiran kot človek, ki zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno. To pomeni, da so politiki v bistvu manipulatorji. Kdor se hvali, da je dober politik, je tudi dober manipulator. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali je to dobra človeška lastnost.
Pisec tega prispevka izjavljam, da nisem član nobene stranke, sem tako imenovani »strankarski ateist«, vendar sem opredeljen, tako kot so verjetno tudi drugi »strankarski ateisti«.
Matej Bohinc, dr. chem., Ljubljana