Dokler obstajajo realne imperialne sile praktično povsod okoli nas in dokler obstaja Slovenija v imperialističnem in agresivnem Natu, se mi zdi popolnoma naivno ter nerealistično, da se ne bi uprli realnim grožnjam v primeru napada na Republiko Slovenijo. Predvsem s strani vedno močnejših in agresivnejših sosedov Slovenije. Ne torej Rusije, Kitajske ali celo Amerike, temveč v primeru neugodnega razvoja oz. npr. razpada EU, tudi Italije, Avstrije, (Nemčije) Madžarske in zaradi mene tudi Hrvaške. S slednjo še vedno nimamo urejenih mejnih zadev. Enako ni ratificirana ADP pri Ruski federaciji. Nenazadnje lahko Italija ponovno odpre mejno problematiko. Enako kot Madžarska.
Tudi mednarodna oz. geopolitična situacija nista tako rožnati, da bi slepo verjel v »enotnost« EU, njene vojaške, »obrambne« namene in dejanja, v Nato ter še kaj. Konec koncev so bile izkušnje razpada bivše skupne države izredno krvave.
Zato se mi zdi tudi glede na izkušnje in zgodovinsko poznavanje (kmečki upori, 1. svetovna vojna, 2. svetovna vojna, NOB, SFRJ, TO, SV), glede na trenuten vojaško političen, seveda tudi ekonomski, organizacijski, kulturni, družben, državni trenutek, neprimerno zmanjševati obrambne sile RS. Te so ustavni, družbeni, državni in vojaški garant neodvisnosti ter stabilnosti, človekovih pravic, obrambe države in še česa. Ne gre torej za potrebe in interese kogarkoli drugega v EU ali izven nje (ZDA), temveč izključno za potrebe ter interese Republike Slovenije ter njenih državljanov.
Absolutno pa se seveda ne strinjam s takšno imperialno in podrejeno vlogo ter organizacijsko vlogo, kot jo ima SV sedaj. In tu se popolnoma strinjam z drugačnim konceptom, neodvisnostjo, drugačno doktrino, razvojem in usposabljanjem ter seveda z drugačnim organizacijsko-mobilizacijskim razvojem SV. Nikakor ne torej v obstoječi obliki, kot je danes, temveč reorganizirano, usmerjeno v obrambo RS, usposobljeno, sodobno in učinkovito obrambno silo. Z vsemi elementi vodenja in poveljevanja, motiviranostjo, usposobljenostjo, obveščevalno, varnostno in protiobveščevalno zagotovitvijo, sodobno opremljenostjo in sploh vsemi ostalimi elementi podpore bojevanja. S sodobnimi načeli ter podporo prebivalstva.
Dosežki sodobnega razvoja, da je vojska ločena od policije, so dosežek, ki ne bi smel degenerirati na nižji in južnoameriški primerljiv nivo. Enako je treba razumeti drugačno vlogo Civilne zaščite, ki ščiti prebivalstvo. In zmanjšanje vojske na račun policije ali morda CZ seveda absolutno ni umestno.
Zgodovina Slovencev je dokazala nekatere postulate, ki pač ne smejo biti zavrženi ali pozabljeni. Vse neznanje se prehitro lahko kaznuje z žrtvami. Seveda vse skupaj ne gre in nikoli ni šlo brez treznega razmisleka in lastnih slovenskih političnih ter vojaških stališč. Seveda pa brez kakšnega bebavega vrhovnega poveljnika tipa Borut Pahor z vsemi njegovimi negativnimi ocenami vojske.
In seveda tudi brez najvišjih častnikov, ki so bili šolani v ZDA in tam »cepljeni«. Zato dobimo ameriške oficirje, ne pa slovenske častnike. To seveda pomeni, da vsi tisti, ki so nas na obrambnem področju spravili v današnji položaj, od politikantov v strankah do vključno z raznimi »svetovalci« na FDV, ne bi smeli sodelovati pri vseh teh reorganizacijah. Jih je preveč za poimensko naštevanje, zato se bom temu raje odpovedal.
Slovenski vojak torej tudi ne bi smel biti angažiran izven RS, razen v primeru modrih čelad v okviru OZN. Če oz. ker vse to posledično ali vzročno pomeni torej spremembo doktrine in koncepta obrambne politike sočasno z oboroženo nevtralnostjo po vzoru Švice ali Avstrije, nimam seveda nič proti spremembam v tej smeri. Nasprotno.
Tudi s trenutno vladno oboroževalno histerijo in širjenjem sovraštva se seveda absolutno ne strinjam. Prav tako tudi ne s »pravnimi« utemeljitvami, da ostanemo v Natu, ker smo baje tako najbolj »varni«. V dilemi, ali podpirati genocid in biti tiho, ali se temu jasno in glasno upreti, ne bi smelo biti dvoma tudi na obrambnem oz. vojaškem področju.
Miloš Šonc, Grosuplje
