Kajti sogovorec nam med razpravo noče dati prav, mi pa smo prepričani, da se o tem moti in da šteje izključno naše mnenje. Ko kdo izreče to, da so za vojne krivi izključno hujskaški politiki, ima prav v tistem delu, ki se nanaša na njihovo spodbujanje izkazovanja premoči in nadvlade, nima pa prav v smislu tega, ker se nekaterih spopadov ne da preprečiti z diplomatskimi pobudami. Ki se jih politiki sprva poslužujejo in so z njimi celo vztrajni, toda ne zaležejo brez napadenega, ne glede na to, kdo je napadalec, kajti v iskanju medsebojnega dogovora ni več pomembno, kdo je vojno pričel, saj je najpomembnejše to, kdaj bodo spopadanja prenehala, ker le-to pripelje do miru.
Ker pa po svetu poteka več razdiralnih viher, ne moremo mimo časovne iztočnice, ki izhaja iz preteklega časa. V južnem Sudanu je desetletja Tomo Križnar vlagal napore in moči, pa so ga tamkajšnji vršilci, ki se imajo za nedotakljive, mučili z bičanjem, ker je Južnosudančane hotel bolj civilizirati, opismenjevati, iz Darfurja pa so ga takrat izgnali kot presono non grata. Pred skoraj desetletjema, leta 2006, mu je bil onemogočen legalni vstop, čemur je sledila kazen. Tudi takrat je šel med Nube, o katerih kot čistih ljudeh že poprej pripoveduje v enem potopisov. In če kdo, potem je Križnar tisti, ki ne laže in govori ne samo po resnici, ampak tudi sočutno. To pomeni, da moramo pri pomnjenju upoštevati zlasti to, kar izvemo od seznanjenih očividcev. Tomo Križnar je kot prvi od aktivističnih popotnikov opozoril na genocid in nevzdržne razmere. Izraz genocid kot zločin nad človeštvom se je prijel kasneje, predvsem kot obtožba obtoženih. V razseljeni Gazi životarijo najbolj žilavi Palestinci, ves srd se vali na Izrael kot povzročitelja. Čemur Izrael ugovarja – Palestince so pustili pri miru, dokler jih niso sprovocirali s Hamasom. Genociden je poskus vsakršnega iztrebljanja, pa najsi so to narodnostne manjšine ali ljudstva. Zato se nadejamo trajne svobode nacij in naroda ali plemen ter vsakega izmed posameznikov.
Februarja pred štirimi leti se je začela invazija na Ukrajino, toda Ukrajina Rusiji vrača z vdori, s čimer se je vojna razplamtela obojestransko, kajti v kolikor Ukrajinci ne bi posegali v Rusijo, bi jih smatrali za veliko večje žrtve, kot so, odkar gredo nad Ruse z veliko pomoči držav EU. Toda taka trditev tvega oceno o rusofilstvu, kar je slabšalni precedens, ali pa si označen kakor ruski vohun. Tudi če navijaš za ameriško prevlado, kar izkažeš s tem, da ne nasprotuješ ameriškim interesom, že v izhodišču iztiri tvoje antikapitalistične »privržence«, ki menijo, da to ne gre v prid sistemu. Pri čemer se ne motijo, kadar kapitalizem bogati bogate in siromaši revne – ko jih pahne na dno. Ampak vzpostavljati svetovni red je več kakor zgolj vzdrževati in ohranjati ekonomsko moč. Kar je tudi podlaga militarizma, ki se kaže v oboroženosti in pripravljenosti na spopadanja, bodisi ofenzivna bodisi, kadar je treba, tista, ki preprečujejo nasilne vdore tujih sil, ki hočejo nekoga uzurpirati. Vojna v Iranu se začne tudi zaradi notranje šibkosti in trenj ter razklanosti Iranske republike. Ko pride do hujšega bombardiranja, je argument ZDA tak, da Iranci uran skladiščijo namenoma. Kakšni bodo šele do preostalega sveta, ko so si drznili resno ogrožati sosednje arabske države? Vendar Iran glavnega krivca išče v Ameriki, katere vodstvo s Pentagonom prepreči najhujše. Na ZDA kažejo kot na glavnega akterja vojne, kot že tolikokrat, ZDA kot tolikokrat vse rešujejo. Čemur smete preprosto ugovarjati, pa ne boste deležni posledic, kajti Amerika ni maščevalna.
Tomo Križnar v njegovem potopisu Samotne sledi (1993) takole pisno tehtno spregovori: »Svet danes, če hoče preživeti, potrebuje vse izkušnje, vse modrosti, nabrane skozi tisočletja, v katerikoli že kulturi, v katerihkoli že pogojih … Če je več mišljenj, je več možnosti, da je eno pravilno. Tudi narava deluje na načelih različnosti in mnogovrstnosti: planetarni brainstorming.« Predvsem pa, kakor opiše Tomo Križnar: »Svet potrebuje različne percepcije.« Dopuščajmo jih.
Tamara Lubarda, Ljubljana