Po »ruski operaciji« v Ukrajini in ameriški v Venezueli so zgledi ameriških in izraelskih »vojaških operacij« na Bližnjem vzhodu več kot povedni. Tudi po sočasnem negiranju mednarodnega prava in OZN s strani vseh skupaj se zdi, da je močnejša in bolj nasilna država tista, ki lahko »upravičeno« uveljavlja svojo voljo. Posamezniki in elite, ki na novo krojijo ter utrjujejo takšno politiko in svet brez pravil, so neposredni morilci z imeni in priimki. In ti so med nami, torej naši dobri »prijatelji« in »zavezniki«.
Treba je prekiniti pajdašenje in »zavezništvo« z največjimi zločinci v Izraelu in ZDA ter predvsem s podrepniško tišino oblastnikov in tudi dela medijev, ki z različnimi vatli sporočajo, da so Slovenci pozabili svojo preteklost. Če takšna merila veljajo za Rusijo, naj še za ZDA oziroma za vse. Sicer se kot nova žrtev lahko nekoč pojavimo mi sami. Hkrati tudi vsi skupaj pozabljajo, da se s tiho ali javno podporo barbarskemu agresorskemu ravnanju postavljajo na napačno stran zgodovine. In še več, tudi nas postavljajo v situacijo, ko postajamo zločinci in pajdaši v umorih.
S tem se nisem in ne bom sprijaznil. Ne v mojem imenu pri vseh teh in sploh kakršnih koli zločinih na katerikoli strani. Uradna slovenska podpora, medlost, ali nekakšno navidezno »uravnoteženje« glede nasilja absolutno ni moje stališče. Reševanje mednarodnih sporov na nasilen način in s sovraštvom vodi v absolutno neprave poteze.
Hkrati pa se popolnoma negira mednarodna diplomacija in mirno reševanje sporov. Zato tudi ne čudi, da so nekateri bivši in sedanji diplomati ter politiki, ki so kar veliko »prispevali« k stanju, kakršnega imamo danes, v »zadregi«. Težko obrazložijo ljudem svoje pretekle zmote in napačna ravnanja, ki so prispevala k današnji situaciji. In če bi toliko denarja, kot ga po novem namenjamo vojnam, namenjali miru, bi bilo vsaj razmišljanje zelo drugačno.
A vendar se je treba zazreti v prihodnost. In bodočnost absolutno ni v tem, da podrepniško iščemo politično in družbeno »zavetje« v okrilju pokvarjenega in nasilnega mogočneža.
Prihodnost pripada miru in sobivanju, kar lahko dosežemo z vsemi, če tudi v praksi tako ravnamo. In seveda če smo sočasno pokončni in pogumni, da to zmoremo ter si za to prizadevamo. Ampak za to ne rabimo oblastnikov, ki vidijo le svoje ozke privatne in strankarske koristi. In morda so bližnje volitve tudi priložnost, da se znebimo mnogih, ki širijo sovraštvo in podpirajo nasilje.
In še za konec: res so nam tako družbi kot posameznikom najbolj nevarni takšni »zavezniki« in »prijatelji«, ki nas tretirajo kot »drobiž« v mednarodnem okolju ter v okviru svojih interesov. Imajo pa tudi pri nas vidno izdajalsko podporo. Pravzaprav je neverjetno, kako hitro državljani pozabljamo svoje pozitivne in negativne zgodovinske izkušnje.
Miloš Šonc, Grosuplje