Spomnimo se denimo osvobajanja Svete dežele, krvavih križarskih vojn, pokristjanjevanja, protireformacije, tridesetletne vojne, Šentjernejske noči … Tudi spopadi v 19. in 20. stoletju so imeli povezavo s Cerkvijo; združevanje Italije, križarska vojna v Mehiki, sodelovanje s frankisti v Španiji, s fašisti v Italiji in ponekod tudi z nacisti. Vodila je tudi kulturni boj v prizadevanjih za oblast in politični vpliv. Krščanske misije so bile tesno povezane z evropsko kolonialno ekspanzijo. Vatikan je sklenil konkordata tako z Mussolinijem kot Hitlerjem, ne glede na fašistične zločine (v Etiopiji, proti manjšinam v Italiji, proti političnim oponentom …), ne glede na nacistične zločine (zoper Jude, Rome, nemško opozicijo, kljub preganjanju duhovnikov …), ki naj bi zaščitila premoženjske interese in vodstvo Cerkve. S podpisom obeh konkordatov je Cerkev prispevala k mednarodnem priznanju fašističnega in nacističnega režima. Papež Pij XI. je leta 1937 sicer obsodil nacistično ideologijo, rasizem in kršenje konkordata, kar je bila ena redkih javnih obsodb nacizma, pri čemer pa ni omenjen italijanski fašizem. Žal ga je nato nasledil »Hitlerjev papež«.
Na Slovenskem je ravnanje vodstva RKC v Ljubljanski pokrajini povzročilo tragične posledice. Takoj po fašistični zasedbi Ljubljane je s političnim povezovanjem z okupatorjem otežila boj proti okupatorju in sprožila bratomorni spopad. Z nevarnostjo socialne revolucije, ki bi utegnila ogroziti privilegije pripadnikov elit Cerkve in SLS, so ti hoteli že sredi leta 1941 mobilizirati slovensko javno mnenje zoper odpor proti okupaciji in s tem opravičevati udobno pozicijo dobrih odnosov z okupatorji kot »manjše zlo«. Pri tem jih ni motila usoda Slovencev na Primorskem, ki so spoznali kruto ravnanje fašističnega režima, ki je ogrožal življenja in eksistenco Slovencev, odvzemal njihovo premoženje, jih izganjal iz države, prepovedal slovenski jezik … Cerkvene elite v Ljubljanski pokrajini tudi ni prepričalo drugačno ravnanje Cerkve na Primorskem, Štajerskem in Gorenjskem. Po kapitulaciji Italije in prihodu nacistov je celo sodelovala pri prisegi domobrancev Hitlerju, po vojni pa pri skrivanju vojnih zločincev. Politično delovanje RKC v Ljubljanski pokrajini je eden glavnih povzročiteljev najhujšega sovraštva in bratomornega spopada v zgodovini Slovenije.
V večini zahodnih demokratičnih držav je bila izpeljana ločitev cerkve od države. Celo pred skoraj stotimi leti so takole zapisali v členu 16. ustave kraljevine Jugoslavije: »Svoje duhovne oblasti ne smejo verski predstavniki pri bogoslužju ali s sestavki verskega značaja ali drugače pri izvrševanju svoje službene dolžnosti uporabljati v strankarske namene. Prav tako ni nikomur dovoljeno vršiti v molilnicah ali ob verskih shodih in manifestacijah vobče kakršnokoli politično agitacijo.«
Nedavna dogajanja okrog referenduma, kjer je RKC na vse mogoče načine delovala in vplivala na izid glasovanja, kaže, da je skrajni čas preučiti delovanje RKC od osamosvojitve do danes. Celo so si izmislili Združenje katoliških zdravnikov, zdravniška zbornica pa nič!? RKC se je vpela v vse družbene podsisteme. Zato bo treba preučiti financiranje vseh organov, organizacij, izobraževalnih ustanov, institutov, duhovne oskrbe vojakov, policistov, cerkveno delovanje po šolah, veselicah, raznih žegnanjih in izkoriščanja vsake priložnosti za cerkveno propagando, ki je v nasprotju s slovensko ustavo. Posebej je treba razčistiti vso finančno podporo države, ko financira številne cerkvene (beri: samo katoliške) dejavnosti, ki niso v interesu vseh prebivalcev in celotne države.
Prav pretekle izkušnje z vmešavanjem Cerkve v državno politiko so rodile idejo o sekularni državi. Prav je, da se v Sloveniji upremo političnemu delovanju RKC, ne samo zato, ker je to v neskladju s sedaj veljavno ustavo, temveč tudi zato, da preprečimo nadaljnje družbene delitve in spodbujanje sovraštva. RKC je izstopila iz zakonskih okvirjev, ki jih določa ustava RS. Preberite jo.
Janez Butara, Društvo SRP, Ljubljana
