In najglasnejši med njimi je bil eden najbolje plačanih »menedžerjev« Blaž Brodnjak. Pa ne gre za tega konkretnega moža. Če ne bi bil on na čelu banke, ki smo jo davkoplačevalci »dokapitalizirali«, da jo je država lahko postavila na trg, bi bil pač nekdo drug. A vsi ti brodnjaki imajo skupno težavo: namesto da bi se pritajili, medtem ko služijo stokratnike minimalne plače, histerično kričijo, da bo tisočak na zaposlenega uničil nacionalno ekonomijo. Hja, pravzaprav jo bo, če je revščina gradnik nacionalne ekonomije. In zdaj ti isti stojijo za zakonom, ki bo, kot priznajo, morda imel negativne učinke v sedanjosti, a da je naložba v prihodnost.

Ko bomo 6. decembra glasovali na referendumu, se bomo odločali tudi in predvsem, kakšno družbo in državo hočemo: enakih možnosti in solidarnosti ali globoke razslojenosti in spolariziranosti. Kaj bo kriterij, kakšna naj bo norma nagrajevanja: ali naj bo izhodišče posameznik, ki v povprečnih razmerah v povprečnem času dosega povprečne rezultate, ali pač, v duhu kanibalizma prvobitne akumulacije, najboljši posameznik, ki v najboljših razmerah, v najkrajšem času dosega najboljši rezultat. Če bo obveljalo slednje, bomo praktično vsi poraženci. Ne samo nekvalificirana delovna sila, ampak tudi učiteljstvo, nameščenci, izobraženci, celotni srednji sloj. Vsi bodo zgolj podprvaki, ki bodo pobirali drobtine, ki bodo padle z mize, ko si bodo prvaki rezali debele rezine.

Vir: Mladina

Priporočamo