Napovedal je vojno civilni družbi, kulturnikom, šolstvu, univerzi in znanosti, medijem, zdravstvenemu in socialnemu sistemu, upokojencem in celo sindikatom. Spremenjeni zakon o parlamentarni preiskavi je logična nadgradnja njegove avtoritarne vizije države.
In medtem ko paranoidno v vsaki senci prepoznava zunanje sovražnike, je njegov resnični sovražnik ministrska ekipa. Tako nekompetentne in s koruptivnim tveganjem obremenjene ekipe še ni imel. Ampak ključno je imenovanje Matoza za notranjega ministra. Matoz, kot Janšev osebni odvetnik, s katerim sta iskala vse možne proceduralne trike za izogibanje narokom, zavlačevanje procesov, izločanje dokazov, vse do zastaranja v sodnih postopkih, v središču katerih je nenehni sum korupcijskih dejanj, bo poslej notranji minister. To ni zgolj skrb zbujajoče, to je črni humor.
Da je pretekla žrtev neredko bodoči storilce, je psihodinamsko zapleten pojav, ki ga psihologija dobro pozna. Žrtev pedofilije neredko postane pedofil, otrok alkoholika, vsemu gorju navkljub, neredko ponovi zgodbo starša alkoholika … In ne nazadnje, žrtve avtoritarne represije neredko sami postanejo avtoritarni samodržci. Zgodovinskih in aktualnih primerov je preveč za celo knjigo, ne le za kolumno. In Janez Janša je eden od njih. Iz dneva v dan bolj ponavlja metode in postopke tistih, ki so ga leta 1988 spravili v pripor in sodni proces.
Janša je prva, največja in najbolj ponižana žrtev janšizma.
Vir: Mladina