Najglasnejši branilci krščanske Evrope, krščanske Slovenije in krščanskih vrednot so pogosto isti ljudje, ki najbolj vztrajno ignorirajo tisto, kar govori papež. Ne eden. Dva zapored. Najprej Frančišek, danes Leon XIV. Oba sta pozivala k miru. Oba sta opozarjala na trpljenje civilistov. Oba sta govorila o dostojanstvu vsakega človeka. Oba sta svarila pred nacionalizmom, sovraštvom in politiko moči. Oba sta pozivala k zaščiti najšibkejših.
In kaj smo poslušali doma? Navduševanje nad Donaldom Trumpom. Navduševanje nad Benjaminom Netanjahujem. Navduševanje nad politiko sile, maščevanja in kulturnih vojn. Zato se vse pogosteje sprašujem, kaj je v tem sploh še krščanskega.
Ko gledam slovensko desnico, imam občutek, da je krščanstvo zanjo postalo predvsem politični rekvizit. Nekakšen znak plemenske pripadnosti. Nekakšna kulturna oznaka, s katero se ločuje od svojih nasprotnikov. Če bi sodila po dejanjih, bi rekla, da jo veliko bolj kot evangelij navdihujejo moč, nacionalna identiteta in politična lojalnost. Najbolj očitno se je to pokazalo pri Gazi.
Ko sta papeža pozivala k prekinitvi ognja, ko sta opozarjala na pobijanje civilistov, ko sta govorila o mrtvih otrocih, lakoti in uničenju, bi pričakovala, da bodo prav tisti, ki se imajo za branilce krščanskih vrednot, med prvimi povzdignili glas. Pa ga niso. Nasprotno. Veliko bolj jih moti palestinska zastava kot pa mrtvi Palestinci. Zastava je z vladnega poslopja izginila čez noč. Ogorčenja nad množičnim trpljenjem civilnega prebivalstva pa od njih ni slišati.
To me je pretreslo. Od kristjanov bi pričakovala, da bodo najprej videli človeka. Otroka. Mater. Begunca. Ranjenega. Lačnega. To je vendar bistvo evangelija. Toda v slovenski desnici je očitno človek pomemben le, če pripada pravi strani. Ko umirajo »naši«, govorijo o civilizaciji in človečnosti. Ko umirajo »njihovi«, govorijo o geopolitiki. Ko gre za Ukrajino, znajo biti občutljivi za trpljenje civilistov. Ko gre za Palestince, pa nenadoma odkrijejo tisoč razlogov, zakaj to trpljenje ni tako pomembno.
To ni krščanska drža. In podobno velja za odnos do papeža. Kolikokrat sem poslušala, da moramo spoštovati Cerkev, tradicijo in duhovno avtoriteto. Toda ko papež govori o miru, socialni pravičnosti, migrantih ali revščini, ga isti ljudje nenadoma razglasijo za naivneža, levičarja ali človeka, ki ne razume sveta. Zato jih sprašujem: »Ali je papež avtoriteta samo takrat, ko potrjuje vaša prepričanja?«
Zvestoba stranki jim je pomembnejša od zvestobe evangeliju. Zvestoba Janši pomembnejša od zvestobe papežu. Pomembnejša od zvestobe lastnim moralnim načelom. In kadar moč postane pomembnejša od usmiljenja, kadar postane zmaga pomembnejša od resnice in kadar postane politična lojalnost pomembnejša od evangelija, takrat krščanstvo ostane le še ime. Zato se strinjam, da je zanje primeren izraz »poganska desnica«, ki ga uporablja Janez Markeš.
Polona Jamnik, Bled