Nezmožnost kooperacije. Odsotnost prebojnega političnega programa. Kot pred vsakimi parlamentarnimi volitvami se tako imenovane leve stranke tudi zdaj pričkajo. Tekmujejo za volivce. Se trkajo po prsih – vsaka zase –, da so prav one in samo one zaslužne za pozitivne rezultate v zadnjih štirih letih. Javno razkazujejo nesposobnost dogovarjanja. In sklepajo strateške kompromise. Gredo se, kdo bo koga. In kot dosežek stranke razglašajo, da so se dogovorile o političnem fair playju. Kot da bi volivce to sploh zanimalo. Učinek tovrstnega delovanja na volilno telo je negativen. Če ne porazen. S takim delovanjem stranke dokazujejo, da so politično disfunkcionalne. Nekateri pravijo, da so celo nesposobne. In da same sebi žagajo vejo, na kateri sedijo.
Kar zadeva poskuse dogovarjanja levih strank, je treba reči, da je kontraproduktivno, da se dogaja pred očmi javnosti, če ne prinaša nobenih konkretnih rezultatov. Imamo vabilo na kavo ali na kosilo. Iz česar pa potem nič ni. Vsaj ne konkretnih rezultatov. Predsedniki levih strank pa potem pred kamerami javno razglasijo, da do dogovora o sodelovanju ni prišlo. Leve stranke bi morale skupno sodelovanje, skupni program, tudi skupno politično fronto utemeljiti na jasnih in izvedljivih rešitvah vrste problemov revnih ali skoraj revnih Slovencev in Slovenk. Ki ne sodijo v tistih nekaj procentov najbogatejših, ki se jih davčne reforme in reforme zdravstvenega zavarovanja ali kakšne druge reforme ne upajo niti dotakniti.
O teh rešitvah bi se morale leve stranke dogovoriti. Seveda ne pred javnostjo. In ko bi prišle do rešitev, bi jih kot skupni program ponudile volilnemu telesu.
Vir: Večer