Zato mi je dovolj tega, da me vsak dan deset pred šesto na javnem radiu posiljujejo z duhovnimi mislimi, da se pred verskimi prazniki v javnih medijih na dolgo in široko razpreda o stvareh, ki so pravzaprav (tudi po ustavi) intimna pravica posameznika in ne nekaj, kar bi morali poslušati tudi vsi neverujoči, ki predstavljamo pomemben (večji) del družbe. Maše in verski obredi so stvar določene skupine državljanov in prav je tako. Ampak zaenkrat je na našo srečo v slovenski ustavi zapisano, da je vera ločena od države. In ker je vera intimna stvar, bi se morale cerkvene inštitucije gibati znotraj prostora, ki jim ga jamči ustava – da imajo svoj tisk, svoj radio (lahko imajo tudi svojo TV), javno RTV pa bi smele zanimati le stvari, ki se tičejo vseh državljanov. Ali se novinarji sploh zavedajo, kako sodelujejo pri ločevanju državljanov? Na žalost ne. Je pa dejstvo, (če za trenutek preskočim na polje politike), da pa politične stranke desnega pola, ki med drugim prisegajo na Biblijo, bolj kot k rešitvi krize vladanja v Sloveniji težijo k zadovoljitvi svojih parcialnih interesov pod pretvezo, da so to interesi njihovih volivcev, torej članov slovenske katoliške cerkve in lastnikov kapitala. In tukaj prednjači stranka NSi, danes popolnoma podrejena stranki SDS.
Tako je ob verskih praznikih izrazito opazno, da »navadni državljani« sploh ne obstajamo, ne za verske ustanove in ne za javno RTV. Nastaja vtis, da ta svet drži pokonci samo vera in institucionalna Cerkev. Pa ta Cerkev ni sposobna oprati svojih zgodovinskih grehov v svetu (križarske vojne, inkvizicija …) in pri nas (kolaboracija – Sv. Urh, Smrečje, Gramozna jama …), ne teh, v zadnjem času odkritih, ki jih uspešno pometa pod preprogo (pedofilija, afera Rupnik …). Zna pa se vpletati v civilnodružbeno sfero, kot je to tako odkrito in nehumano počela ob razpravah o zakonu o prostovoljnem končanju življenja ali pa pri borbi evropskih žensk za pravico do varnega splava.
In na koncu, predlog vsem prebivalcem Slovenije, ki verjamemo v človeka in naravo: če želimo, da se sliši tudi bitje našega srca, vidi naše delovanje in naš pogled na svet, ki ga verujoči niso sposobni sprejeti, potem ustanovimo gibanje »Čas je za Človeka« in naredimo zgodbo, ki jo bodo predstavljali vsaj trije veliki prazniki. Pozitivnih vsebin je na voljo zvrhana mera. Besedo človek sem namenoma napisal z veliko začetnico, saj je le razsvetljeni in ozaveščeni človek tisti, ki bo (morda) rešil ta svet pred dokončnim propadom.
Veliki humanisti preteklosti in sedanjega časa na glas govorijo in pišejo, da je ključni subjekt življenja civilizirani človek, nekateri pa – kljub vsem znanstvenim dognanjem – še vedno stavijo na Boga, saj on vendar »odpušča vse grehe«, tudi tistim, ki so krivi za poboje tisočev in tisočev otrok, mater in očetov, da grehov krutih in neprištevnih voditeljev nekaterih držav niti ne omenjam.
In kot sem že enkrat zapisal: verniki, snemite končno Kristusa s križa in začnite z medsebojno pomočjo prenašati svoja bremena sami, njega pa položite k zasluženemu počitku. In to naredite v tišini, kot to počnemo, ko se spoštljivo poslavljamo od naših bližnjih.
Srečo Knafelc, Krvava Peč