Zatiranje je hujša oblika razvrednotenja človeka in družbenih skupin, zato se vsi skupaj potrudimo, da ne bomo že apriori imeli odklonilne drže do s tem po nepotrebnem stigmatiziranih. Človek namreč v nobenem primeru ni manj vreden, kakršnekoli že so okoliščine, v katerih se je znašel, naj ne izgubi pomembnosti.
Strpna družba nima odvečnih zavor do zlasti tistih migrantov, katerih motiv ni, da si finančno opomorejo. Še zlasti, kadar so v Slovenijo prišli z namenom, da bi se prilagodili tako z obnašanjem kot tudi s tem, da se nameravajo sčasoma pri nas zaposliti in niso na plečih naše države.
Večkrat slišimo, da smo premalo strpni in tedaj se vprašajmo, čemu smo postali zavrti.
Strpnosti ne istovetimo z nevljudnostnim poniževanjem, ki je izven meja dopustnosti. Strpnost ni isto kot žaliti koga, čeprav nam ponos preprečuje, da bi po nepotrebnem upoštevali plehke pripombe na naš račun od tistega ali takih, ki nas ne ceni(jo) dovolj ali pa nas skuša(jo) prikazati slabše, kakor smo dejansko, ali nas daje(jo) v nič. Zlasti takrat se moramo zavedati naše lastne vrednosti.
Strpnosti tudi ne moremo enačiti z našim tolerančnim razponom. Ampak čim več tolerančne korektnosti imamo, toliko bolje, s tem dopuščamo različne poglede in mišljenja.
Smo tolerantni več kot vljudno prijazni? Včasih že. Vsaka toleranca pa sama po sebi odraža nivo kulturne doraslosti. Ampak presenečeni smo, da je tega v svetu, ki ga po krivem smatramo za primitivnejšega, v avtohtoni pristnosti tamkajšnjih prebivalcev več.
Pojem strpnega se nanaša na vobče, zato se ne zaustavimo pri naših osebnih izkušnjah.
Kadar toleriraš istospolne osebe, pomeni, da jih smatraš povsem enake tistim, ki to niso. Kar je prav, saj kot takšni z vsakdanjim bivanjem ne posegajo v osebno-intimni prostor, ne ožje in ne širše. Sploh če v javnosti ne izkazujejo njihove usmerjenosti istemu spolu. Tolerirati pravzaprav pomeni dopustiti »nasprotne« poglede – brez nazorske opredelitve.
Strpnost je družben pojav. Pomeni, da nimamo odklonilnega odnosa do tistih, ki so smatrani za bodisi ogrožene zaradi pripadnosti, bodisi da so zatirani in odmaknjeni v rasnem, verskem ali manjšinskem pogledu oziroma pri sprejetju v »ožje ter širše« okolje družbene skupnosti kot celote in v njenih izhodiščnih temeljih.
Zato bodimo čimbolj strpna družba, s čimer povemo, da nočemo nikakršne stigmatizacije pri pogledih na vzroke, zaradi katerih je kdo k nam prišel, torej zaradi kakšnih razlogov, s katerimi bi prišlekom nadeli breme naših obsodb zgolj zato, ker niso bili rojeni pri nas, kar pomeni, da morda niso pridobili slovenskega državljanstva, ki si ga je mogoče izboriti, kadar si človek prizadeva z vključevanjem in sprejme identiteto s kulturo slovenskega naroda.
Strpno, srečno, zdravo in čimbolj uspešno novo leto, ki bo prežeto z upoštevanjem vseh.
Tamara Lubarda, Ljubljana