Rodil se je v Lepencu pri Mojkovcu v Črni gori, leta 1965 pa diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri Zdenku in Borisu Kalinu. Prvič je samostojno razstavljal leta 1970 v Celju.

Njegov opus se razprostira od risbe, slikarstva in male plastike do monumentalnih skulptur, ki so postale prepoznavni deli javnega prostora. V Celju stojita njegova spomenika Almi Karlin in fotografu Josipu Pelikanu, v Slovenskih Konjicah bronasta Ženska na konju, v Rogaški Slatini Krilati Pegaz, v Velenju pa plastika Rudarjem v čast. Z aluminijastim Vozlom (1990) v nemškem Grevenbroichu je posegel tudi v mednarodni prostor.

Posebno poglavje njegovega ustvarjanja predstavlja sodelovanje z industrijo. Od leta 1973 je kot soustanovitelj in umetniški vodja zreške forme vive s kovači Uniorja razvijal monumentalne kompozicije iz jeklenih odkovkov. V keramični tovarni v Libojah je raziskoval glino in relief, od konca osemdesetih let pa je v Impolu v Slovenski Bistrici iz odpadnega aluminija ustvarjal plastike, med njimi cikel Podobe 20. stoletja. Tri približno sedemletna obdobja sodelovanja z industrijo pričajo o vztrajnem prizadevanju, da bi umetniško ustvarjanje povezal s proizvodnjo in znanjem neposrednih izdelovalcev.

Njegov opus se razprostira od risbe, slikarstva in male plastike do monumentalnih skulptur, ki so postale prepoznavni deli javnega prostora.

Ćetković je dobro poznal razvoj modernega kiparstva ter svobodno prehajal med figuralnostjo in abstrakcijo, konstruktivističnimi postopki in simbolnim izražanjem, pri čemer je spretno združeval različne kiparske tehnike, od modeliranja in varjenja do sestavljanja in rezbarjenja. Njegova posebnost je bila tudi vernakularnost: sodobne kiparske postopke je prepletal z lokalnimi materiali, obrtnimi znanji in industrijskimi tradicijami. Ivan Sedej je v njem prepoznal umetnika »neizčrpne energije« in »iskanj neverjetne širine«.

Zadnji dve desetletji je živel in ustvarjal na Ivanovem hribu v Rogaški Slatini, kjer je uredil atelje in galerijo. Njegova dela so številna, vendar njihov pomen še ni sorazmerno ovrednoten. Ćetković si zasluži celovito raziskavo, ohranitev zapuščine in vidnejše mesto v zgodovini slovenskega kiparstva. Njegov atelje je utihnil, njegove plastike pa ostajajo med nami.

Vid Lenard

Priporočamo