Zdravstvo je samo eno, brez ideoloških predsodkov. Ne moremo mimo dejstva, da državni zdravstveni sistem od bolnišnic do zdravstvenih domov ne more zagotavljati čedalje večjih potreb po zdravstvenih storitvah. Če ne bomo vključili vseh kadrovskih in drugih zmogljivosti, bo šlo s slabega samo še na slabše z vsemi in še hujšimi problemi, ker drugače ne more biti. Ali je to res tako težko razumeti?
Veliko politikov in celo medicinskega osebja ne pozna dela v posameznih zdravstvenih zavodih, saj je organizacija dela v posameznih ustanovah lahko zelo drugačna in razlike so že med posameznimi oddelki iste ustanove. Ni dovolj, da imaš medicinsko izobrazbo, moraš biti stalno v stiku z »živo« medicino – torej z bolniki. Da lahko spoznaš prave probleme posameznih zdravstvenih zavodov, moraš s temi problemi živeti in jih reševati vsak dan posebej za vsakega bolnika.
Zdravniki morajo v bolnišnicah pogosto delati na več deloviščih hkrati, kar bi lahko ponazoril z lastnimi izkušnjami. To je bilo klinično delo na svojem matičnem oddelku, ambulantno delo, funkcijska in druga diagnostika, konzilijarni pregledi na drugih oddelkih in podobno. Ker si bil zlasti v času dežurstva pogosto sam, si bralci lahko predstavljajo, kako je bila potrebna improvizacija in velika mera iznajdljivosti. Kako bi potekalo delo, denimo, gasilcev ali policistov, če bi morali hkrati intervenirati na več mestih hkrati?
Kar se tiče ambulantnega dela izven matične ustanove, pa sodelovanje bolnišničnega in osnovnega zdravstva ni nič novega. Mnogi zdravniki smo odhajali delati na »periferijo« in to bi moralo biti po mojih izkušnjah pravilo, da ne rečem celo obveznost, seveda z ustreznim soglasjem svoje matične ustanove. Tega takrat nihče ni problematiziral, ampak nasprotno, celo vzpodbujal se je tak način sodelovanja med primarno in sekundarno ravnijo zdravstva. Zdravniki smo prihajali k bolnikom in njim ni bilo treba potovati v oddaljene centre. So pa tudi občasna dela (na primer nadomeščanje v času dopustov ali krajših bolniških odsotnosti), kjer praktično ni vedno izvedljivo pridobiti soglasja svojega delodajalca. A če je že tako, naj bo za vse javne uslužbence enako. Ne pa za ene tako, za druge drugače, podobno kot je slovito štempljanje ali pravica do odklopa.
Po 22. marcu bo torej za zdravstvo vsak nov dan enak prejšnjemu z istimi ali še večjimi problemi, ker bo zdravstvo moralo delovati naprej, ne da bi rezultat volitev kakorkoli oslabil njegovo delovanje.
Marjan Fortuna, Kranj