Izguba jugoslovanskega trga je to še pospešila. Do okrevanja je počasi prišlo, in sicer s postopnimi prevzemi vodenja podjetij z novimi menedžerji, potem z razprodajo tujcem, ki pa so zadržali v kupljenih podjetjih večino slovenskih vodstev. Tujcem prodana industrijska podjetja sedaj predstavljajo zelo pomemben del slovenskega gospodarstva. K sreči se je v državni lasti obdržala večina infrastrukture (energetika, ceste, promet, itd.), ki je v stalni nevarnosti, da jo bo desnica prodala, ker ji je vseeno, kdo ima to v lasti. Potrebuje neverjetno veliko denarja, da ostane (pride) na oblasti.
Industrijska podjetja v tuji lasti ali v delni lasti tujih delničarjev so največji izvozniki, s katerimi slovenska politika ne more pometati, lahko jim pa dela z ukrepi finančne regulative težave, oteži poslovanje. Močno so se razvila mlada in v tujino usmerjena podjetja, na podlagi inovacij, znanja in prodornosti, vse tja do vesoljske tehnike. Tudi do teh politika ne more. Se je pa razvilo podjetništvo in obrt, kar je v velikem delu posledica naročil večjih (domačih) podjetij, tudi infrastrukturnih. Problematičen je njihov pritisk, da bi jim država zmanjšala davčne obremenitve, ko pa pride na oblast desnica, pa umolknejo, čeprav kakšnih davčnih sprememb ni.
Do sedaj je vlada sprejela dva za gospodarstvo pomembna dokumenta: omnibus zakon in predlog proračuna za naslednji dve leti, ki kažeta popolno neskladje z dejanskim stanjem gospodarstva. V devetih mesecih je doseglo malo manj kot 4 % rast BDP (mnogo več, kot je povprečje v EU), povečanje izvoza in z neverjetno velikimi depoziti prebivalstva in podjetij. Ob še drugih pozitivnih podatkih pa vlada sprejme zakon, ki naj bi povečal konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Pri svetovni energetski krizi, ki divja že več let, je tak zakon norčevanje iz naporov in dosežkov slovenskih podjetij. Pri tem pa se še pokaže, da bi z uveljavitvijo povzročil 1,2-milijardno luknjo v državni blagajni. Predlog proračuna za naslednje leto pa udari po socialni državi, šolstvu, zdravstvu, itd. Potem sledi še grožnja o presežku zaposlenih v javnem sektorju, najprej s številko 50 tisoč, potem z nekoliko nižjo zahtevo. Vse na pamet in najbrž s težnjo, da bi se znebili za koalicijo nesprejemljivih kadrov.
Tako kot pred leti, ko so začeli vladati z odloki, sedaj poskušajo z denarjem iz proračuna zagotavljati nepotrebne in škodljive spremembe, ki kažejo pred vsem na komandno upravljanje države. Koalicija pa javnost razburja še z načinom sodelovanja na javnih razpravah, ko vpadajo v razprave tako, da katera koli opozicijska stališča ostanejo nedorečena in nejasna. Priča smo balkanizaciji – brez Balkana.
Franci Gerbec, Kremenica