Le kdo še potrebuje takšne birokratske komplikacije? Če minister zaupa človeku, da bo vodil direktorat, upravno enoto ali policijo, zakaj bi moral človek še dokazovati kompetence? Saj nismo v Švici. V Sloveniji je očitno dovolj, da znaš pravilno kimati.
Aleš Hojs je osvežujoče neposreden. Ministri naj si sami izbirajo svoje ekipe. Brez »krinke strokovnosti«. Brez nepotrebnih komisij. Kar pomeni, da brez vsakršne institucionalne ovire med politično voljo in kadrovskim plenom.
Uradniški svet je kljub vsem napakam predstavljal nevarnost za vsako oblast. Vsaj minimalen občutek, da obstajajo pravila. Da obstaja vsaj videz strokovnega sita med stranko in državo.
In zdaj Janšo to zelo moti. Nova koalicija ne skriva ambicije po popolnem prevzemu sistema. Tudi aparata pod vlado. Direktorji direktoratov, načelniki upravnih enot, vodje služb postajajo mesta lojalnosti. Položaji za »naše«.
Zato je uradniški svet res problem. Tako kot so problem neodvisni mediji, neprijetni sodniki ali preveč samostojni policisti. Vsi so nevarni za avtokrate.
SDS s podrepniki je dokončno opustila potrebo po »strokovni državi«, češ, zmagali smo, zato je država naša.
Res me skrbi njihova ideja, da je javna uprava le podaljšek vladajoče stranke. Da je strokovnost nadloga. Da je lojalnost pomembnejša od znanja. Račun – kot za vse druge načrte te skrajne desnice – bomo žal plačali državljani.
Polona Jamnik, Bled