Ko je bila sprejeta odločitev o prodaji Mercatorja tujim lastnikom, so nas mirili, da gre za poslovno potezo, ki bo okrepila konkurenčnost in stabilnost sistema. Danes, desetletje in več pozneje, gledamo posledice: razkroj domače dobaviteljske verige, umik slovenskih blagovnih znamk s polic in tiho preoblikovanje prehranskega trga po meri multinacionalk. Takratna politična oblast je odigrala ključno vlogo pri ustvarjanju razmer, v katerih je bila prodaja predstavljena kot nujnost. Bila je strateška napaka. In račun zdaj prihaja.
Ekonomisti opozarjajo, da slabšanje pogojev za nacionalne blagovne znamke ni zgolj tržna korekcija, temveč erozija prehranske suverenosti. Ko trgovec z izjemno penetracijo lastnih blagovnih znamk določa, kaj bo na policah, prevzame nadzor nad prehransko verigo. In ko ta trgovec ni več nacionalno zasidran, država izgublja vpliv nad ključnimi parametri prehranskega sistema.
Poglejmo primer Hofer. Njihov poslovni model temelji na lastnih blagovnih znamkah, ki predstavljajo približno 90 odstotkov ponudbe. Zdaj napovedujejo še več vlaganja vanje in manj prostora za naše priznane blagovne znamke. To je legitimna poslovna odločitev. A sistemsko gledano pomeni nadaljnje oženje prostora za slovenske proizvajalce, ki nimajo moči multinacionalnih dobavnih verig. Še bolj zaskrbljujoč je primer Mercatorja, ki je po poročanju medijev (Dnevnik, 3. marca) prekinil sodelovanje z več domačimi podjetji – Medex, Dana, Merit, Ptujska klet in Gea. Uradno razlogov ne komentirajo.
Prehranska suverenost ni romantična parola o domačem kruhu in jabolkih z bližnjega sadovnjaka. Je strateško vprašanje. V času geopolitičnih napetosti, motenj v dobavnih verigah in cenovnih šokov postaja hrana vprašanje varnosti. Država, ki nima vpliva nad tem, kaj se proizvaja, kje se prodaja in pod kakšnimi pogoji, je ranljiva.
Zato je današnja situacija več kot le posledica tržnih zakonitosti. Je rezultat političnih odločitev. Ko smo prodali Mercator, nismo prodali le podjetja. Prodali smo pomemben vzvod prehranske politike. In zdaj se čudimo, da nimamo več moči.
Polona Jamnik, Bled