Prva z navideznim znanjem vsega in dajanjem odgovora na vse ustvarja občutek vsemogočnosti ter popolnosti. Dekle pa z videzom skuša ustvariti popolnost lepote. A vendar, ko človek, ki ga UI tako z lahkoto zavaja z navideznimi slikami, napačnimi podatki, goljufanjem, spreminjanjem oseb in glasov itd., pogleda bolj podrobno, se zdi, da resničnosti sploh ni več. Da ne obstaja. Postavlja pa se vprašanje človečnosti. Enako je pri dekletu, ki sname z vek dolge umetne trepalnice, odstrani ličila in ji ostane le še botoks in nekam čuden obraz. Pravzaprav gre za drugačno, no, morda tudi (osebnostno) drugo osebo, ki enostavno ni enaka sama sebi in javni podobi.
In če preidem k temu, komu je pravzaprav v interesu, da nas zavaja v realnosti življenja, v upanju in želji po popolnem, ne morem mimo naših vrlih posvetnih in cerkvenih veljakov. Predvsem pa ne tudi mimo dejstva, da bi vsi želeli biti lepi, pametni, popolni, ljubljeni, varni ter še kaj. In tu je razvoj šel v nesluteno prihodnost, ki jo tudi realnost življenja še komaj dohiteva.
Ves razvoj tehnike in UI neverjetno ter drastično izstopa predvsem na področju vojn, genocida in morije. Ob sočasnem nespoštovanju vojnih in običajnih človeških pravil, ne samo do vojakov, denimo ujetnikov, predvsem do civilistov in nemočnih, tudi otrok, je izvrševanje zločinov – kot so nedavno ameriško raketiranje dekliške šole, polne otrok, v Iranu, potopitev neoborožene ladje sredi morja in nato zapustitev brodolomcev brez pomoči, pa še na tisoče primerov v vojni v Ukrajini, genocida v Gazi in drugod po svetu – »čudovit« in »veličasten« primer zmage nad »sovražniki«.
Vojaško politični pakt Nato že dolgo nima več pozitivne obrambne konotacije, če jo je sploh kdaj imel, temveč predstavlja negativni napadalni temelj, ki ogroža svet in lastne državljane.Tudi zato je ponoven razmislek o članstvu v Natu nujen in potreben.
S tem ne mislim, da ni potrebna pokončna samostojna obrambna vojaška drža Republike Slovenije in njena oborožena nevtralnost. Ne! Mislim pa na pozitiven odnos ter spoštovanje do slovenske vojaške in druge zgodovine ter posledično na oboroženo nevtralnost, ki nam je v preteklosti spolzela med prsti. Sramotno pajdašenje z največjimi svetovnimi zločinci tudi na vojaškem področju nam ne bi smelo biti temelj človeškega in državnega ravnanja. Tako ne v Gazi kot drugod v Iranu, Iraku, Libanonu, Siriji, skratka na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini ter tudi drugod po svetu.
Tudi zadnje izjave generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja (9. 3. 2026) o tem, kakšno je »pravo« ravnanje do ameriškega »očka«, kažejo na neverjetno servilnost in sramoto Slovenije. »Nato je tu, da nas kolektivno ščiti pred vsakim nasprotnikom, najsi bo to Rusija ali kdorkoli drug, ali terorizem. Hkrati pa je tudi platforma, prek katere Združene države Amerike projicirajo svojo moč na svetovnem prizorišču, saj celotna operacija, celotna kampanja v Iranu, potrebuje pozitivno sodelovanje zaveznikov iz Nata, ki to tudi počnejo, pri čemer izkoriščajo ključne prednosti, ki jih imamo tu v Evropi. Zato je dejstvo, da Združene države, Evropa in Kanada držimo skupaj, ključnega pomena za uspeh ameriško-izraelske kampanje.«
Do kdaj bo še »odlična slovenska zunanja politika« podpirala rušenje mednarodnega prava in človečnost s svojo bojazljivo držo? Ali je neselektivna in nedvoumna podpora največjim zločincem sveta res potrebna? Se bo Slovenija končno pridružila tožbi Južne Afrike zoper Izrael na Meddržavnem sodišču v Haagu? Morda bi dodali še proti ZDA?
Miloš Šonc, Grosuplje