Dovolj je zmerjanja predsednice države Nataše Pirc Musar in poniževanja poslank v DZ, zasmehovanja in nizkotnega političnega obračunavanja, podlosti brez primere, umazanih besed s prizvokom krute posmehljivosti, verbalnih napadov na LGBT, na aktiviste nevladnih organizacij, na borce za pravice na rob odrinjenih delavcev, na kratenje svoboščin slehernega posameznika v družbi nasploh in še bi lahko naštevali.
Namreč, nepredstavljivo je, da lahko um nekaterih poslancev v DZ ustvari takšno neprimerno in nespoštljivo komunikacijo ter vedenje. Poudariti je treba, da pri tem izstopajo predvsem poslanci stranke SDS Žan Mahnič, Andrej Poglajen in Aleš Hojs, poslanec stranke NSi Aleksander Reberšek in seveda tudi predsednik stranke SDS Janez Janša ob pomoči svojih podmladkov ter predsednik stranke NSi Jernej Vrtovec.
Ključno vprašanje je, zakaj se navedenim sprošča sebični adrenalinski užitek, ko v hramu demokracije na slabšalen način usmerjajo dialog z nekaterimi poslankami levega političnega pola in preko družbenih omrežij tudi z ženskami, ki so tako ali drugače družbeno izpostavljene. Premnogokrat namreč slišimo (tudi beremo), da njihovi jeziki, napolnjeni z brutalnim besednjakom, prostodušno sporočajo, da je tako sporazumevanje za njih pač normalno, še več, zdi se, da celo tekmujejo med seboj v izvirnosti žaljivih izjav, sipajo grde besede naokoli brez kakršnega koli pomisleka – totalno brezglavo, brezbrižno, predrzno in brez sramu. To nikoli ne sme in ne more biti normalno. Zakaj neki so pozitivne lastnosti povezovalne komunikacije, ki osmišljajo človeka, njim tako veliko breme? Namreč, nekatere izjave omenjenih poslancev stranke SDS, usmerjene na osebno raven političnih nasprotnikov, so tako zelo grozljive, da upravičeno kličejo na pomoč in nasvet strokovnjakov.
Izvoljeni poslanci so v hramu demokracije zaposleni za določen čas, nekaterim se zaposlitev podaljša, drugim pač ne, od njih se torej pričakuje, da se na delovnem mestu, ki ga zasedajo, navkljub včasih žolčnim razpravam do kolegic in kolegov vedejo primerno. Konec koncev pa je nenasilna komunikacija na delovnih mestih zapisana v mnogih delovnih organizacijah, kot so tudi sankcije za kršitve. Nedvoumno pa je, da v našem parlamentu sprejeti etični kodeks junija 2020, ki ga je med drugim podprla tudi poslanska skupina SDS, za njihove poslance pač ne velja; Mahnič tudi javno priznava, da ga sploh ni prebral in ga ni podpisal, zato ni prav nič čudno, da so sledi odseva njegove morale in etike vidne celo skozi močno počeno in umazano ogledalo.
Pregovor pravi, da upanje umre zadnje, in glej ga zlomka, žarek upanja je zasijal kar v sloganu Moč ljudem, ki je odličen, uporaben in pripravljen, da se ga zagrabi z obema rokama. Zato zdravorazumnice in zdravorazumniki, nikar ne bodimo preveč nehvaležni, raje se iskreno zahvalimo po funkciji drugemu najpomembnejšemu politiku v državi, predsedniku DZ Zoranu Stevanoviću, za njegov res dragocen klic – moč ljudem – v katerega sam brezpogojno verjame, saj ga neprestano ponavlja.
Vsled temu je zdaj idealen čas, da se brez budilke počasi predramimo in dokončno prebudimo, da bomo lahko še naprej s ponosom, s spoštljivostjo in kulturnim dialogom branili zdravo demokratično družbo pred prihajajočimi pastmi, maščevanjem in diktaturo.
Tatjana Lanjšček, Ljubljana