To, da so trubači s svojo glasbo »slučajno« malo drugačne polti in neslovenskega porekla, se seveda zgolj po naključju prekriva s trenutnim stanjem in razpoloženjem v državi oziroma s stanjem v družbi in »nujnim« županovim ukrepom. Moram reči, da mi ni čisto jasno, zakaj je dovoljena uporaba pokanja, ne pa glasba trobentačev.
Kot poročajo mediji, je tak sklep predlagal župan na seji, in sicer po ustnem vprašanju mestne svetnice SDS Maruše Babnik, ki je med drugim dejala, da Mestna občina Ljubljana »v prazničnem času dopušča, da se favorizira balkansko glasbo«. Vse skupaj je presenetljivo, ali pač tudi ne.
Pa če pustim prednovoletne in predvolilne, samo oblastnikom všečne poteze ob strani, moram vseeno omeniti, da se s takšnimi skoraj nevidnimi »zakonitimi« ukrepi, ki jih sprejemajo ne samo pristojni na državnem nivoju, ampak tudi lokalni velikaši, na stežaj odpirajo vrata razlikovanju, rasizmu in diskriminaciji. »Poseben« odnos do drugih in drugačnih enostavno ni sprejemljiv, pa čeprav je zavit v celofan pravnih pravil ali v kakšen »Šutarjev zakon«. Nasprotno; zdi se, da mnogi odločevalci ne razumejo, da s popuščanjem skrajno desnim populistom oziroma nedoslednostjo in neenakopravnostjo na široko odpirajo vrata naciklerofašizmu. Mnogi strokovnjaki neuspešno javno opozarjajo na navedeno nevarnost in možnost zlorab s strani države in posameznikov, kar se očitno že dogaja. Sporni ukrepi bodo slej kot prej veljali za vse druge in drugačne. Potem izgovori, da nismo vedeli, ne bodo umestni.
Res je tudi, da v kolikor se naciklerofašizem tretira kot »enakopraven« del demokracije, jo kmalu s svojo avtoritarnostjo in diktaturo popolnoma povozi. Ne samo v Nemčiji, kjer AfD počasi in zanesljivo dobiva partnerje ob podpori kapitala. Tudi drugje v Evropi in to tako v preteklosti kot danes. In seveda tudi pri nas v Sloveniji. Pravzaprav je najbolj čudno, da t. i. »leva oziroma levoliberalna opcija« odpira vrata nacizmu doma in po svetu.
Kako se počasi, a vendarle zanesljivo spreminja in prilagaja mišljenje mnogih ljudi vsem različnim všečnim potezam, je razvidno ne samo iz različnih izjav politikov, temveč tudi iz njihovih ravnanj. 700 milijonov evrov – brez zelo verjetnih zamudnih obresti – poroštva s strani Slovenije za financiranje vojne v Ukrajini je vlada Roberta Goloba zagotovila na način, ki je očitno najbolj »demokratičen«. To pomeni brez obravnave, tako malo »po občutku« iz potrebe zadovoljiti evropske »prijatelje«. Skratka, vse malo bolj po »domače«.
Prav tako ni važno, da je vse pravzaprav prozoren način, kako se poskuša s cenenimi populističnimi ukrepi preusmeriti pozornost od velikih in zgrešenih ravnanj. Pa najsi gre za vojno ali pa slučajno za kakšen kanal C0. Morda tudi za navidezno podporo kakšni protihrupni odredbi, ki jo zahteva EU, pa je nismo sposobni uveljaviti. Ampak prijatelji so zato, da si pomagajo. Tako pri denarju, pri »nekulturi« kot pri porokah. Sicer se bodo že zmenili na kakšni predvolilni kavici.
Miloš Šonc, Grosuplje