Praznjenje in propadanje Maximarketa ne pomenita le zaprtja trgovskih polic, temveč radikalno krčenje vsakdanjih funkcij mesta za lokalno prebivalstvo. Kot ugotavlja avtorica, Maximarket nikoli ni imel le komercialne vloge; s svojo pasažo, ki je delovala kot pokriti mestni hodnik, ter s kavarno in restavracijami je predstavljal ključno družbeno stičišče. Ko iz takšnega prostora izginejo ljudje, se neizogibno začne splošna urbana degradacija.
Načrt, da se izpraznjena Ravnikarjeva stolpnica TR2 in nadzemni deli kompleksa rešijo s preprosto vselitvijo ministrstev, skriva resno past. Če osrednji državni trg postane izključno administrativna četrt s kontroliranim dostopom, bomo meščani sredi prestolnice dobili monofunkcionalni birokratski geto, ki bo po 16. uri programsko popolnoma mrtev. Zato je opozorilo Mrevljetove, da sta država in mesto na potezi, ključno. Ko zasebni kapital odpove ali pa prostore špekulativno drži zaprte, mora vstopiti aktivna javna prostorska politika.
Izgovor Mestne občine Ljubljana, da na lokaciji nima predkupne pravice na stavbah (ta po ZVKD-1 kot kulturnemu spomeniku državnega pomena pripada državi) in da bi trdo pogojevanje programov sprožilo odškodninske tožbe, pravno ne zdrži. Ustavno sodišče je v znanem brežiškem precedensu res omejilo občine pri samovoljnem vsiljevanju povsem novih namembnosti mimo volje lastnika, a jim je izrecno priznalo legitimno pravico, da predpišejo stalno, enakovrstno rabo obstoječi. Ker je bil Maximarket v celoti načrtovan za trgovsko maloprodajno in javno dostopno namembnost, ima MOL vso pravno podlago, da v novem Občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN) za prenovo zahteva kontinuiteto tega urbanističnega statusa quo za celoten volumen objekta. Pisarne se lahko umaknejo v višje etaže stolpnice, celoten Maximarket pa mora zakonsko ostati podrejen drobni trgovini in družbenemu utripu.
Še pomembneje: za razrešitev lastniškega vozla in presekanje agonije propadanja ZUreP-3 občinam daje v roke izjemno močne »prostorske ukrepe«, ki morajo spremljati izvedbene prenovitvene akte. Kronski instrument je urbana komasacija za prenovo mestnih jeder (3. oddelek: komasacija v območju stavbnih zemljišč). Ta omogoča upravno združitev vseh nepremičnin v enotno komasacijsko maso, razrešitev prepletenih interesov bank, države in zasebnih skladov ter ponovno razdelitev deležev v javnem interesu. Da se tega orodja nihče ne poslužuje, je posledica pomanjkanja operativnega znanja in političnega poguma, zaradi česar mesto raje pasivno opazuje degradacijo.
Vzporedno mesto premalo izkorišča ekonomske vzvode znotraj zakonskih okvirov nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). Z uveljavitvijo mikro-faktorjev urbanega pomena bi morali višje obdavčiti nepremičnine na osrednjih trgih. Da povišan lokacijski NUSZ ne bi bil ustavno sporen, mora mesto znotraj zakona omogočiti uveljavljanje olajšav za tiste lastnike, ki z dokazili o oglaševanju po realnih cenah izkažejo objektivno tržno nezmožnost oddaje, špekulativno pasivnost pa dosledno obdavčiti. Višji strošek držanja nepremičnine ne bi povišal najemnin, saj trg višjih cen ne prenese; lastnike bi prisilil v spuščanje cen in aktivacijo prostora. Instrumenti v ZUreP-3 so na voljo, država in mesto morata le stopiti skupaj in pokazati odgovornost do mestne vsakdanjosti.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana