Poznate to ilustracijo: ena opica si zakriva oči, druga ušesa, tretja pa usta. Pomenilo naj bi: zla in neumnosti ne vidim, ne slišim, ne govorim z ali o njima. Običajno ti, ki ignorirajo novice iz države in sveta, uporabljajo izgovor, da je vedno isto ali da jih to dela kvečjemu depresivne, ker se čutijo nemočne (zakaj pa potem dajete tak poudarek volitvam?). In da so politiki itak vsi isti.
Kje pa je tu aktivni ali zavedni državljan? Ti ljudje se raje poglabljajo v razne resničnostne šove, kvize in kviziče, kuharske oddaje ali morda romantične filme ali kakšne kriminalistične ali tudi humoristične nadaljevanke. Vmes pa stoično prenašajo poplavo raznih komercialnih oglasov, med katerimi so še posebne cvetke taki, ki preprosto nategujejo nerazgledane ljudi in od njih izpulijo še zadnje evre, ki si jih odtrgajo od ust. Ti ljudje se zapirajo vase in v svoj vrtiček. In smatrajo, da je vse, kar prihaja v njihov vrtiček od zunaj, slabo, necivilizirano, škodljivo, če že ne ogrožujoče. Če je njihov vrtiček država, kar ne najdejo dovolj slabšalnih besed o imigrantih. Če je njihov vrtiček le občina, potem so to recimo v jugovzhodni Sloveniji Romi, če se orientirajo samo na svoj dom, potem so potencialni sovražniki sosedje (posebno tisti, ki imajo drugačne navade kot oni, ali pa so druge vere, ali so invalidi, osebnostno prizadeti …). Ali pa seveda tisti, ki jih morda osebno še ne poznajo.
Ti ljudje se do večine sodržavljanov obnašajo približno tako, kakor so se nekoč beli Američani obnašali do črncev. Vzvišeno. Med njimi in opisanimi sodržavljani mora biti zid nezaupanja, dvoma, skoraj sovraštva. Do njih imajo pač odklonilen odnos. Taki ljudje so po mojem mnenju tako imenovani »trdi« Slovenci, nestrpni do vsakega, ki ni ravno njihov. Zato so že vnaprej pripravljeni na to, da je treba z ne-njihovimi (nepravimi Slovenci) reševati stvari z agresijo, vsakovrstnim nasiljem ali najmanj vzvišeno, s totalno brezbrižnostjo in nehumanostjo.
Potem pa se zgodi kakšen tak primer, kot je bil zadnjič v Novem mestu. Ki pa je le plod mnogoletnega odklanjanja večinskega naroda (»trdih« Slovencev) do tujerodnega naroda (Romov). Ki pa seveda ne bodo krščansko nastavljali drugega lica tem odklonilnežem in po svoje udarjajo nazaj (saj so ljudje, ne predmeti, ki nič ne občutijo, ki ne občutijo, da so osovraženi, manjvredni). Zato sem zadnjič napisal, da bi moralo biti več takih ljudi, kot je Pedro Opeka. Če znate več in ste bolj razgledani: pomagajte jim, da bodo sami spoznali, kaj je prav in kaj ne. Če pa ste do njih vnaprej odklonilni, se bodo kvečjemu zaprli vase in ko bo le priložnost, bodo usekali nazaj. Ne si delati utvar, da jih boste zdisciplinirali tako, kakor zdresirate živali (še te vas, če ste preveč kruti, usekajo nazaj).
Zdajle res rigorozno, ker je šlo čez civilizirano mero, vendar kaj kmalu začnite Neslovence obravnavati na civiliziran način. Ne misliti, da so to neumni in nerazgledani ljudje: od nekoga se morajo naučiti. In če učitelj ravna grobo ali vzvišeno, agresivno, bodo udarili kontro. Skupaj rešujte njihov položaj, ne jim kar dajati, pritegnite jih k skupnim načrtom. Ali mislite, da bi Pedro Opeka kaj dosegel, če bi se vzvišeno obnašal do večinoma neukih domačinov? Saj tudi do otrok, ki so še nerazgledani in marsičesa ne zmorejo, niste vzvišeni ali agresivni in dreserski.
Sijajna ilustracija ravnanja »trdih« Slovencev je neko pisanje neke šole v albanskem jeziku. Ali mislite, da ti ljudje padejo učeni na svet? Ne vzvišeno: tu je Slovenija, znati morajo slovensko, prilagoditi se našim navadam … Kako pa, če jim nihče noče nič povedati v njihovem jeziku, jim pomagati prilagajati se. In ne biti nestrpni: ekspresno hitro to ne gre.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
