Zvezda večera je bila seveda Helena Blagne, po statusu takoj za njo je bil slovenski premier Janez Drnovšek, ob njem v senci so bili še general Slapar s soprogo, Miro Senica, direktor Železarne Ravne in še nekaj, vsaj po njihovi drži sodeč, pomembnejših političnih akterjev. V programskem delu večera je nastopil italijanski enolog, ki je predstavil vrhunsko, biološko pridelano vino iz Toskane. Družabni dogodek je vestno zabeležila novinarska ekipa Stopa.
Sam se Heleni Blagne nisem mogel niti približati, saj jo je v trenutku obkrožila skupina snubcev, zato sem celotno dogajanje lahko opazoval nekoliko od daleč. Lahko pa sem se približal Drnovšku in z njim spregovoril nekaj stavkov. No, govoril sem le jaz, premier ni spregovoril niti besede. Le gledal me je in od časa do časa pokimal. Tudi drugi sogovorci kasneje niso bili nič uspešnejši. Malo me je presenetila sestava povabljencev. Kaj za vraga na enološkem dogodku počnejo predstavniki težke industrije, generali in celo sam premier? Odgovor sem dobil kasneje, ko so istočasno iz družbe izginili general in direktor železarne, malo kasneje pa še premier. Vrnili so se čez čas – morda jih ni bilo kakšno uro. Dobil sem vtis, da je prireditev le fasada za gospodarsko-vojaško-politične posle, ki se odvijajo v ozadju. Ko sem kasneje povezal niti, mi je kapnilo, da se najbrž pogovarjajo o vojaškem transporterju Valuku.
Zgodba iz leta 1995 je dobila nadaljevanje čez deset let – v precej odmevnejši obliki. Naš organizator Jure Cekuta se je izkazal tudi v obdobju premierja Janše, ko je ponovno dal vilo na razpolago, da so se lahko sestajali kupci in prodajalci v poslu s finsko Patrio. In prav to je bila Cekutova vloga v obeh primerih. Diskretno je zagotovil prostor za srečanje med odločevalci obeh strani. V primeru pred desetletjem do pravih poslov ni prišlo, v drugem – odmevnejšem – primeru Patria, pa je bila pogodba sklenjena. Pri Patrii pa poznamo razplet: glavno težo afere »poslovanja po krajevnih običajih« sta nosila politična marginalca, med katerimi je bil tudi Jure Cekuta, ki je za oddajo svojih prostorov prejel plačilo, medtem ko general Zupan ni dobil niti centa. Velike glave so jo torej odnesle brez posledic. In tako kot pri vseh velikih, nezakonitih ali manj zakonitih poslih, marginalci potegnejo krajši konec, politiki in druge velike glave pa jo odnesejo brez pravnih posledic (Teš 6, Stožice, GP Primorje, SCT …).
Mojemu dolgoletnemu sosedu in športnemu delavcu Dušanu Kondi verjamem, da ga pri lobiranju ni zanimalo prav nič drugega kot veslaški športni center. Zanj je živel. Tako kot Cekuta sam in mnogi drugi marginalci je bil Dušan Konda žrtev politike, ki je pripravljena iti prek trupel. Ne morem se znebiti vtisa, da je k temu prispeval tudi pritisk strankarskega vrha na svojega poslanca Štoreka.
Poskus javne diskreditacije Dušana Konde Štoreku ni prinesel ničesar. Tudi Resnici ni prineslo ničesar. Le odneslo je človeka z veliko začetnico. In poglobilo ljudsko nezaupanje v politiko. Kaj bi moralen človek naredil na Štorekovem mestu? Vsekakor v politične igre ne bi smel vpeljati svojega dolgoletnega znanca. Politične stranke pogosto krčevito iščejo legitimnost zase, pa četudi jo pes prinese na repu. Ob tragediji, ki je posledica drame, ki jo je Resnica sprožila, bi bilo za Sandija Štoreka edino častno dejanje izstop iz stranke in umik iz politike. Dušanu Kondi življenja ne bo vrnilo, bilo pa bi pietetno dejanje.
Seveda bo težko uresničljivo, kajti pritisk stranke na Štoreka se bo stopnjeval. Sploh mu ne bodo pustili samostojno misliti. A prav v tem je izhod za vse nas. Začeti moramo misliti s svojo glavo.
Malo sem pobrskal po portalu Nova24TV. Na tem portalu so Kondo že ocenili izrazito negativno in s tem dali jasen signal svojim komentatorjem. Čeprav Dušan Konda širši slovenski javnosti ni bil posebej znan, se danes s strani strankarskih vojakov čezenj že vlivajo golide blata. Vse od Kobarida do Lendave.
Rado Krušič, Žalec