Smo v letu 2026 in socialdemokracija ni bila še nikoli šibkejša. Od 27 premierjev v Evropskem svetu imamo samo tri. Zadnjo samostojno zmago je socialna demokracija dosegla na volitvah 1996. Gre za trend slabitve socialne demokracije. V nasprotju z evropskimi krščanskimi demokrati oziroma EPP, ti gredo gor in dol, so pa na zadnjih volitvah očitno dobili nekaj več, saj jim je uspelo mobilizirati z retoriko desnice. Gospod Manfred Weber se ne brani sodelovati s skrajno desnico, četudi njena agenda nima nobene zveze z evropskimi vrednotami. Ampak to je problem EPP.
Problem nas, socialnih demokratov, pa je, da nismo prepričljivi pri nekaterih ključnih vprašanjih, ki ljudem vzbujajo strahove. Verjetno veste, ljudje se delijo na dve skupini: eni se bojijo konca sveta, drugi pa se bojijo konca meseca. Torej kako plačati račune. Danes je bilo rečeno, da brezposelnost v Evropski uniji ni bila še nikoli nižja, vprašanje pa ostaja, ali tisti, ki delajo, zaslužijo dovolj, da plačajo račune in da otrokom zagotovijo šolanje, dobro zdravstvo in tako naprej. Socialna demokracija na ta vprašanja ne daje prepričljivih odgovorov. Pogosto smo se izgubljali v identitetnih vprašanjih, ki jih je uspešneje od nas prevzemala radikalna desnica. Mi smo včasih celo pogosto tudi ščitili procese, ki so iritirali državljane. To ne pomeni, da moramo prevzeti retoriko desnice, nasprotno, je pa treba odstopiti od starih napak. Če so ljudje zaskrbljeni, je treba enostavno videti in razumeti, zakaj so zaskrbljeni, jim ponuditi neko razumno rešitev. V tem smo bili dobri.
Vir: Večer