Ljudje gledajo Tino Maze, ki je uspela s svojo ekipo, a pozabljajo, da je Tina šla skozi celoten reprezentančni sistem od otroških let, preko domače Črne skozi vse selekcije reprezentance do prve zmage v svetovnem pokalu. Šele ko si v prvi jakostni skupini na svetu, lahko razmišljaš o svoji ekipi. Danes pa imamo pri dekletih situacijo: pet punc in pet individualnih ekip. Temu se krave smejijo! To razbija ekipni duh, ki ga vidimo pri Švicarjih, kjer tekmovalci drug drugega ženejo naprej in se nato iskreno veselijo uspehov drug drugega. Poleg tega je to finančno nevzdržno. Ena ekipa sedmih tekmovalcev potrebuje tri do štiri spremljevalce. Če te ekipe združiš, združiš tudi znanje in konkurenco, stroški na posameznika pa padejo. Smučarska zveza Slovenije ima sicer bogat budžet, a denar se ne porablja učinkovito, ker se drobi na male fevde.
Skakalci pa imajo tisto, česar alpinci nimajo – piramido. Imajo čez 80 plastičnih skakalnic po vsej Sloveniji. Skačejo lahko vso leto, oprema je poceni, ne potrebujejo dragih priprav na južni polobli. Fantastična poteza je bil tisti kamionček Francija Petka z mini skakalnico, ki je potoval po celi Sloveniji. Na tisoče otrok je poskusilo skočiti tistih pol metra in je začutilo veselje. To je baza. Alpinci pa nimamo nič. Nimamo nacionalnega centra, nimamo pogojev za trening doma, vse je odvisno od tujine in globokih žepov staršev. In ko zmanjka vrha, ki ga imamo zdaj – in ti ljudje bodo jutri nehali, ker so že v letih – zadaj ni nikogar. Luknja je tako globoka, da bi trajalo pet do sedem let intenzivnega dela, da sploh dobimo koga, ki bo konkurenčen na FIS tekmah.
Vir: Večer