Če bi obstajala Guinnessova knjiga neumnosti, bi zagotovo v to knjigo prišla izjava nove oblasti, da bi državljani morali biti zadovoljni, ker bomo dobili »interventni zakon, ki nikomur nič ne jemlje, vsakomur pa da«! Ne rabiš ravno biti ekonomist (razen če verjameš v čudeže), da veš, da če nekaj daš nekomu, moraš od nekoga vzeti! Razen če je nekdo sposoben vodo spreminjati v vino; verjamem, da si nekateri želijo ponovitve tega dogodka oziroma da vsaj prinese luč v temo, v kateri sedaj živimo.
Avtorji zakona trdijo, da bodo predvidene ugodnosti, kot je nižanje davkov, prinesle razvoj in dobrobit vsem, na vse načine se pa izogibajo, da bi to trditev obrazložili: vztrajajo pri hitrem sprejemanju zakona zato, da ne pride do razprav oziroma omejujejo razprave (na 5 minut), preusmerjajo pozornost na večne teme (izvensodne poboje), ki delijo ljudstvo, gre za zavist, pravijo (kar pomeni, da so zavistneži tisti, ki zahtevajo demokratično razpravo) in podobno.
Nova oblast namesto nekdanje tolažbe, namenjene revnim, »da bo kamela lažje prišla kroz šivankino uho kot pa bogataš v božje kraljestvo«, uporablja pogruntavščino neoliberalcev: Če bodo bogati bogateli, bo to dobro za vse (ker se bogastvo širi navzdol)!« Ta trditev se je povsod izkazala kot laž: razlike v bogastvu se povečujejo, bogastvo se koncentrira v rokah peščice kot nikdar doslej! Za razliko od prve tolažbe, ki je nekoliko kritična do bogatih, je z drugo trditvijo treba opravičiti bogatenje, ker se bogastvo posameznikov praviloma danes ustvarja s prisvajanjem tujega dela, tujega bogastva, privatizacijo tistega, kar je bilo nekdaj skupno, z izogibanjem dajatvam in s podobnimi načini, ki za družbo niso dobri.
Nova oblast, ki nam tako obsesivno omenja totalno oblast, enoumje, diktaturo, nam razlaga, da ima sedaj ona »škarje in platno« in meni, da državljanom ni treba pojasniti, kako so prišli do zaključka, da bo denimo znižanje davka direktorju NLB (ki bi se mu plača povečala z 61.000 eur na mesec na 91.000 eur, v javno blagajno bi pa letno prispeval 350.000 eur manj) ali zasebnikom v zdravstvu, ki so lani ustvarili 13 mio dobička na podlagi priliva denarja iz javne zdravstvene blagajne, vplivalo na boljši materialni status nas vseh (ali vsaj zaposlenih v banki ali pa državljanov, ki plačujemo v zdravstveno blagajno).
Volivci, ki so izbrali stranke, ki znižujejo davke bogatim, očitno ne vedo, kaj pomeni »vitka« država: da bodo jutri sami plačevali storitve, ki jim jih do sedaj ni bilo treba, se »demokratom« ne zdi vredno razložiti. Hkrati pa nas prepričujejo, da je dosedanja vlada nesposobna, da je vlada lenuhov, da je pretirano obremenila državljane z davki (čeprav imamo podpovprečno obremenjene dohodke tistih z najnižjimi dohodki in otroki in povprečno obremenjene dohodke srednjega razreda). Zanimivo, da je že Ezop zaznal vrstni red dogodkov in napisal basen o žabah, ki so bile nezadovoljne z deblom, ki je bilo njihov vladar, češ da je leno in nič ne naredi za njih in so zato prosile Zeusa, da jim pošlje boljšega vladarja; nato jim je Zeus poslal kačo, ki se je zelo »angažirala« in med njih vnesla strah in paniko.
Strokovnjaki omenjajo besede produktivnost, izvoz znanja, ustvarjanje, inovacije kot pogoj za razvoj Slovenije, besede, ki Jerneju Vrtovcu ne gredo z jezika, ko govori, da bo interventni zakon prinesel razvoj. Mogoče pa Vrtovec računa, da bodo vso dodatno podarjeno bogastvo skozi nižje davke in druge ugodnosti, ki jim jih daje interventni zakon, naši zasebniki namenili za nakup tehnološko visoko zahtevnih izdelkov, jaht, jadrnic in podobnega blaga naših obrtnikov?
Novim poslancem moramo verjeti sedaj, ko so postali oblast (kot v basni, ko so na travnike Parnasa, ob menjavi oblasti, prišli osli, ki so mislili, da bodo ljudi radi poslušali njihovo »petje«, tako kot so radi poslušali petje muz, ki so tam bivale, pred menjavo lastnika). Ne smemo pa spraševati novih poslancev, vnetih zagovornikov »prave« demokracije, zakaj ne dovolijo referenduma o interventnem zakonu, ker je to, ob poslanski plači 5000–6000 eur, prevelika zahteva in pritisk na njih, saj jim zbuja občutek ogroženosti.
Majda Koren, Ljubljana