Ko so k nam začeli prihajati begunci z Ukrajine, smo s pomočjo dobrih ljudi našli namestitev za šest družin, gostinci so jim prvih 44 dni kuhali brezplačna kosila. Nikoli nismo od nikogar zahtevali nobenih dokazil, z leti se ti pač razvije občutek, kdo pomoč zares potrebuje, kdo jo potrebuje malo več, koga kako drugače spodbuditi. Postali smo nekakšna vstopna točka, tu smo jim povedali, kaj lahko uredijo na centru za socialno delo, marsikatera mama z bolnim otrokom je tukaj izvedela, da ji pripada nadomestilo za izgubljen dohodek, povezali smo jih z drugimi humanitarnimi organizacijami in akcijami, včasih naravnost povedali, da bo treba poiskati službo, včasih smo videli modrice …
Težko gledam nič krive in nedolžne otroke, ki so prepuščeni sami sebi, ki nimajo nobenih osnov, da se nekoč postavijo na trdne noge. Po vseh izkušnjah vem, da bomo kot družba te otroke čez dvajset let zelo verjetno obsojali, ker se bodo znašli na različnih stranpoteh. Za avto potrebujemo izpit, za starševstvo pa nič, čeprav je to najbolj odgovorna naloga v življenju. Včasih se zdrzneš od teže odgovornosti do ljudi, ki jim pomagaš. Že napačna beseda v trenutku ranljivosti lahko obrne njihov tok življenja. Na drugi strani je odgovornost tudi do donatorjev, ki so nam v teh letih stali ob strani. Zaupanja si ni enostavno pridobiti, izgubiš pa ga lahko v hipu.
Nedeljski dnevnik