Razloge, zakaj se to ne zgodilo, nam razkrivajo kar geologi. Tektonske potrese povzroča premikanje (nekaj cm na dan) tektonskih plošč, ki sestavljajo zemljino skorjo in zgornji del plašča. Posledice tektonskih premikov na zemlji so potresi, vulkani, nastanek gorovij, cunamiji in spremembe oceanov in celin.
Kakšne posledice bi tektonski premiki povzročili na korupcijskem polju, si lahko predstavljamo. Vse kaj drugega kot to, kar prinaša Skok, ta nova zakonska ureditev pregona kaznivih dejanj, hudega kriminala in korupcije. Vsaj nekaj podobnega tektonskim premikom naj bi prinesli ukrepi, ki bodo segli v prostor, kjer kraljujejo politične in gospodarske elite. Zemeljski tektonski premiki se dogajajo od 5 do 50 km globoko v zemeljski skorji, globoki zemeljski potresi pa celo na globini 300 do 700 km.
Nekaj drži. Razmere na področju korupcije so res takšne, da bi potrebovali tektonske premike. Takšne ukrepe terja tudi ocenjena letna škoda v Sloveniji (3,5 mrd), ki jo povzroča korupcija. Kako je videti Slovenija, lahko ponazorimo z modelom porečja reke Save. Letna količina vode reke Save na lokaciji Čateža predstavlja slovenski BDP (cca 71 mrd). Dobrih 6 % BDP pa je vrednost, ki jo letno pobere korupcija na vodotokih (slovenske občine), ki polnijo rečno korito Save. Porečje Save sestavlja 195 večjih in 55 manjših vodotokov. Razberemo, da prav na teh lokacijah nastaja korupcijska škoda, ki jo merimo pri Čatežu (vrednost 3,5 mrd). Uporaba prispodobe modela porečja Save nam daje tudi odgovor na vprašanje, kakšen naj bo sistem, ki bo sprožil tektonske premike pri omejevanju korupcije. Korupcijo je mogoče obvladovati samo na en način. Pristojne institucije morajo ukrepati neposredno v okolju (občine), kjer se uresničujejo korupcijska tveganja, tam, kjer si člani elit prisvajajo korupcijski prihodek. Takšen projekt je uresničljiv le ob vzpostavitvi dveh pogojev.
Prvega predstavlja sestava kataloga takšnih družbenih odločitev, ki imajo dominanten vpliv na razmere v družbi. Statistične raziskave razkrivajo, da komaj kakih deset odstotkov družbenih odločitev poseduje večinski, kar 80-odstotni vpliv na razmere v družbi. Drugo skupino z vplivom 15 odstotkov predstavlja 20 odstotkov vseh družbenih odločitev. Tretja skupina s 5-odstotnim vplivom pa zajema večino, 70 odstotkov vseh družbenih odločitev.
Drugi odločilen pogoj, ki je povezan s prvim, je pristop, ki družbeno odločanje razume kot proces in ne le kot akt glasovanja. Odločanje resnično poseduje vse lastnosti procesa, saj ga dejansko sestavlja več različnih, hierarhično povezanih stopenj odločanja. Začetek procesa je vedno (pravočasna) zaznava problema, sledi razpoznava in analiza vzrokov, izbira kriterijev in meril za tehtanje možnih rešitev, definiranje uporabnih rešitev, formalna izbira ter končno tudi glasovanje o predlagani odločitvi. Tako organizirani proces sledi pravilu, da je svoboda izbire ukrepov pri reševanju družbenih problemov največja na samem začetku procesa družbenega odločanja.
Ko v družbeni praksi združimo uporabo obeh opisanih pogojev, lahko vzpostavimo sistem družbenega odločanja, ki učinkovito preprečuje udejanjanje korupcijskih tveganj in pomembno prispeva k materialni, družbeni in okoljski blaginji prebivalstva. Kako daleč smo od uresničevanja takšne prakse, lahko ocenimo po pravkar sprejetem zakonu o Skoku. Gotovo smo še vedno precej daleč.
Janez Krnc, Litija