Ne bom se zadrževala na uigrani ekipi izvrstnih igralcev, ki nam prepričljivo predstavljajo like, zlahka prepoznane v vsakdanjem življenju. Zaslužijo pa si posebno priznanje, saj so skupaj s številčnim tehničnim osebjem z zanosom in predanostjo projektu v samo 76 dneh zmogli ustvariti tako kvalitetnih 48 epizod nadaljevanke. Televizija Slovenija je s to nadaljevanko dokazala, da zmore kljub skrajno omejenim finančnim možnostim izpolnjevati svoje poslanstvo, vzgajati gledalce. Izbor teme je zaupala Janiju Virku, ki v njej razkriva najbolj pereče probleme današnjih družin (partnerskih odnosov in starševstva ter mladostniško nasilje) pa tudi družbenih problemov, kot je nesprejemanje drugačnih (v tem primeru meščanov v vaško skupnost) in še marsikaj.
Ustavila se bom le ob najbolj žgočem problemu našega časa, problemu nasilja med mladimi. Spremljamo doživljanje 15-letnega fanta, ki je bil nasilno odtrgan od svojih prijateljev v mestu. Ne le da ga vaški vrstniki izločajo, ampak fanta tudi ponižujejo, zasmehujejo in fizično trpinčijo. Rok nima zaslombe niti doma. Mama – zdravnica ga ima sicer rada, a kako naj sin to ve, če mu starša pozabita kupiti darilo za rojstni dan. Oče, ki svojo eksistenčno krizo rešuje z megalomanskimi projekti, dela za sina načrte, ukrojene na njegove lastne interese, ne da bi se sploh dovolj poglobil v fantove stiske. Ni čudno, da se Rok zateka v digitalni svet, ki mu predstavlja pobeg iz krute realnosti. A kaj, ko mu mama to edino zatočišče, telefon, puli iz rok.
Komu lahko Rok sploh zaupa svojo stisko? Pomaga mu lahko le nekdo, ki mu fant zaupa. A zaupanja ni mogoče zgraditi na hitro v kriznih časih, če ga družinski člani niso ustvarili že prej, ko jih življenje še ni tako hudo preizkušalo. Fantu končno ponudi oporo vaščan, ki tudi na vasi velja bolj za čudaka, čeprav se vaščani ne branijo njegove ekološke pridelave. Luka najde pravi pristop, ko pove Roku, da je bil v mladosti prav tak kot on in da prav takega fanta potrebuje ter ga pritegne k delu na kmetiji.
Ena od vrednot, ki smo jih v današnji družbi izgubili iz vida, je zaupanje. In vendar si brez medsebojnega zaupanja ne moremo zamisliti doma, ki nam je zavetje. Brez zaupanja ne moremo živeti drug ob drugem v varnih odnosih. Brez zaupanja ne moremo vzgajati, se učiti drug od drugega. Naša televizija nam prav te dni prikazuje dokumentarec Britanca Simona Reeva. Ko nam predstavlja življenje Skandinavcev, ugotavlja, da temelji blagostanje tamkajšnje družbe na večji enakopravnosti, odgovornosti in na zaupanju, ki ga državljani tam izkazujejo med seboj, v institucije in v svojo skupnost. Vendar pa zaupanje ne sme biti slepo. Našega zaupanja ni vreden tisti, ki le veliko obljublja, v resnici pa mu gre le za lastne interese. Pač pa tisti, ki z delom dokazuje, da si prizadeva za skupno dobro.
V nadaljevanki Jani Virk nastavlja ogledalo našim odnosom, pogled nanje pa ni vedno prijeten. A za spoprijemanje s težavami je treba pogledati resnici v obraz. Za razvijanje razumevanja in sočutja med družinskimi člani si je treba vzeti čas in prisluhniti mladim, kadar so nam pripravljeni razkriti svoj svet. Zato vidim v tej nadaljevanki priložnost, da jo starši gledajo skupaj z otroki, saj prinaša mnogo iztočnic za pogovore z njimi. Marsikatero bolečo izkušnjo jim lahko prihranimo, če jih pravočasno opremimo na srečanja z nasiljem in zapostavljanjem zaradi drugačnosti katerekoli vrste. Razmišljam tudi o fantu, ki je tako prepričljivo odigral vlogo Roka. Kako se po koncu snemanja spoprijema z bremenom te težke vloge in ali se zna zavarovati, da ga vrstniki nasilno ne enačijo s to vlogo? Ali ima koga, ki mu je v pomoč?
Ministrstvo za kulturo pa naj tako pomembne projekte prepozna in nameni naši televiziji posebna sredstva za njihovo uresničitev, saj prispevajo k dvigu kulture sodobne slovenske družbe. Naša javna televizija bo s tem lahko zacvetela, kot je z večjimi vlaganji zacvetela naša filmska industrija.
Meta Kramar, Ljubljana
