Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je ob primeru Roberta Goloba poudarjal, da je Golob edini poslanec, za katerega je bil obveščen, da je zoper njega sprožen kazenski postopek. Toda postopek še ni bil uveden. Čeprav je nasprotno Stevanović trdil v državnem zboru in še naprej v pogovoru z novinarjem Urošem Slakom. Nastopal je agresivno pokroviteljsko, bil največji »strokovnjak« za pravo, posegal v način novinarskega spraševanja in celo določal, o čem naj bi se novinar z njim pogovarjal. Šel je še korak dlje, od Goloba je zahteval oziroma pričakoval odstop.
Tudi trditev, da je Golob edini, ne zdrži. Že prej so bili javno znani kazenski postopki zoper poslance NSi Jerneja Vrtovca, Janeza Žaklja in Jožefa Horvata. Zoper njih je bila pozneje pravnomočna tudi obtožnica. Torej ne gre več za vprašanje, ali je kdo o kom kaj slišal. Gre za javno znano dejstvo. In prav zato je Stevanovićeva razlaga najmanj nenavadna. Če je za Goloba dovolj že morebiten začetek postopka, da predsednik DZ javno pričakuje njegov odstop, zakaj pri drugih poslancih ni enakega političnega standarda?
Ne gre za to, da bi kogar koli razglasili za krivega. Kazenski postopek ni obsodba in domneva nedolžnosti velja za vse. Stevanović pa ne more imeti enega kriterija za Goloba in drugega za poslance. Še zlasti ne kot predsednik državnega zbora. Če je za enega dovolj sum, za druge pa niti kazenski postopek, ki že teče, potem ne govorimo več o enakem merilu. In odstopiti bi moral tak predsednik DZ.
Na misel mi je prišel tudi drug primer. Ko je Golobov prijatelj konflikt interesov, Janšev pa samo prijatelj.
Ko Robert Golob dopustuje pri Tomažu Subotiču, nato pa kot predsednik vlade sodeluje pri glasovanju o njegovem imenovanju v svet javnega zavoda, se odpre vprašanje integritete in nasprotja interesov. KPK je prav zaradi vprašanja Golobove izločitve uvedla postopek. Pri tem je čisto nepomembno, da ne gre za imenovanje kogar koli, ampak za strokovnjaka. (In mimogrede so v policiji strokovnjaki, ki jih je imenoval Janša nedotakljivi.)
Pa poglejmo še drugo stran. Janez Janša je bil dolga leta povezan z Andrejem Marčičem in Božom Dimnikom. Z njima je igral golf, družil se je na jahti, Marčičeva podjetja pa so poslovala z javnim sektorjem. Še več: Janšev sin Žan je bil zaposlen v Marandu, podjetju Andreja Marčiča.
In tu se začne primerjava. Pri Golobu se zasebna povezava in poznejše javno odločanje razumeta kot okoliščina, ki zahteva posebno razlago. Pri Janši se podobna vprašanja pogosto razgradijo na posamezne koščke: golf je zasebno druženje, jahta je zasebna stvar, poslovanje z državo je stvar podjetja, zaposlitev sina pa njegova kariera.
Ali uporabljamo enako strogo merilo, ko presojamo videz konflikta interesov, zasebne povezave in koristi za ljudi iz politikovega kroga? Integriteta ne more biti merilo, ki se zaostri, ko je na drugi strani politični nasprotnik, in omili, ko gre za »našega«.
Pri Golobu je prijateljstvo z znancem, ki je bil nato imenovan v javni zavod, postalo politični in etični problem. Pri Janši pa so prijateljstva s poslovneži, ki so služili z državo, tudi ob druženju, golfu, jahti in zaposlitvi njegovega sina, ostala brez primerljivega političnega alarma. Pri enem je zasebna povezava razlog za sum, pri drugem pa ni niti dovolj za resno vprašanje.
Če to niso dvojna merila, kaj potem so?
Polona Jamnik, Bled