Smiselno je zato vprašanje: ali je bila Cerkev sploh kdaj lastnica teh gozdov in ali ima danes pravno podlago za njihovo vračilo?
Zgodovina je razmeroma jasna. Po odpravi fevdalizma leta 1848 je avstrijsko cesarstvo začelo odprodajati obsežna zemljišča in gozdove. Leta 1858 je industrijalec Viktor Ruard kupil velike površine na Gorenjskem, tudi na Pokljuki in Jelovici. Te so prešle v Kranjsko industrijsko družbo (KID), ki jih je leta 1895 zakonito prodala avstrijskemu verskemu skladu. Ta sklad ni bil Cerkev, temveč državna javnopravna ustanova. Lastnina nad gozdovi je torej pripadala državi, ne cerkvenim institucijam. Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 so gozdovi prešli pod jugoslovansko državo – brez prenosa lastnine na Cerkev. Ključno dejstvo je, da leta 1945 Cerkev ni bila ne formalna ne dejanska lastnica teh gozdov. Zakon o denacionalizaciji omogoča vračilo le tistega premoženja, ki je bilo upravičencu odvzeto po 15. maju 1945. Kar je bilo zakonito prodano desetletja prej, ne more biti predmet vračila.
Kljub temu so se v devetdesetih letih začeli postopki, ki so vodili v vračanje obsežnih gozdov ljubljanski nadškofiji. V ozadju se je oblikoval vtis politične kupčije: Cerkev je novo državo hitro in simbolno podprla, desnica pa je v njej videla pomembnega zaveznika. Vračanje blejske posesti se zato pogosto bere kot bogato darilo za cerkveno priznanje in politično podporo. Rokopisi opozarjajo še na drugo plast: meje in odškodnine. Pokljuka, Jelovica ali Dolina sedmerih jezer so zemljepisna imena, ne vedno geodetsko natančne parcele. Prav ta nejasnost je hranila spore, v katerih so sodišča v posameznih primerih prisojala odškodnine za čas nezmožnosti uporabe – ne kot mesečno rento, temveč kot enkratna plačila po sodbah ali poravnavah. Če sprejmemo logiko, da se lahko vrača tudi premoženje, ki upravičencu nikoli ni pripadalo, se ne vračamo k pravičnosti, temveč nazaj v fevdalizem – v sodobni, pravno zakriti obliki.
Franc Zalokar, Žirovnica