Tudi ne skušam biti bolj papeški od papeža, ker se ne izogibam »posvetnim« stvarem zaradi razmer v zdravstvu, ki se kritično zaostrujejo. Se pa, glede na moje izkušnje, na zdravstvo kar dobro spoznam. Zdravje res ni samo odsotnost bolezni, ampak tudi psihično in socialno blagostanje. In tu se povsem strinjamo. Dejstvo pa je, da državno zdravstvo ne more zagotavljati vseh potreb prebivalstva od preventivnih do kurativnih storitev zaradi kadrovskih, prostorskih, organizacijskih in številnih drugih razlogov.
Poziv, da se vrnemo k medicini, bi bil sicer upravičen, če ne bi na lastnih izkušnjah občutil mnogih slabosti našega zdravstva, ki ga vsaka politika vsakokrat še poslabša. Nobena stavka zdravnikov doslej ni bila toliko radikalna, da bi to čutili bolniki razen morda pri nekaterih nenujnih zdravstvenih storitvah. Torej je trditev, da je vsaka stavka pomenila še dodatno zmanjšanje spoštovanja do zdravnikov, je zgolj priročen izgovor.
Res je, da bolnike žene strah, in to upravičeno, da ne bodo v razumnem času prišli do nujnih in tudi manj nujnih zdravstvenih storitev. Tudi ali pa predvsem zato se toliko ljudi zateka po pomoč za samoplačniške storitve. Strah pa je tudi zdravnikov, ki ne morejo nuditi pomoči takrat, ko menijo, da je to nujno, pa jih pri tem omejujejo razne omejitve. Pozivanje k temu, da se vrnemo k medicini, je razumljivo, vendar če se večina zdravnikov (ne samo kruhoborcev) zavzema za strpen dialog z obeh strani, je težko verjeti, da bo do tega kdaj prišlo, če smo marsikdaj postavljeni pred izvršeno dejstvo.
Povsem deplasiran je očitek, citiram, »da naj se zdravniki ne predstavljamo kot posebej kvalificirani za izjasnjevanje o evtanaziji, ker to preprosto nismo«. Zakaj pa so nas potem pisci spornega ZPPKŽ postavili pred dejstvo brez našega soglasja in sodelovanja, da bomo ravno zdravniki najbolj kvalificirani pri izvrševanju tega zakona?
Pri pandemiji covida, ki je mnogim pustila »meglo« v možganih, in mnogim, žal, dolgotrajni covid, za odkrivanje okuženih in bolnih pač nismo imeli drugega načina kot množično testiranje – po mnenju zgoraj omenjenega pisca – z vprašljivim testom. In vsi ukrepi od izolacije do zapiranja družbe so bili namenjeni izključno preprečevanju prenosa okužb in zbolevanje velikega števila ljudi. Pri nalezljivih boleznih pač ni drugih možnosti.
Marjan Fortuna, Kranj