Avtor pisma z zgornjim naslovom Marjan Fortuna ima prav v tem, da je demoniziranje zdravnikov nevarno in krivično. Večina zdravnikov svoje delo opravlja vestno, strokovno in s pristno skrbjo za bolnika. Vsak dan prevzemajo odgovornost za zdravje in življenje drugih. Spomnimo se časa covida, ko so nekateri zdravnike zmerjali celo z morilci in jim očitali evtanazijo. Takrat se je pokazalo, kako hitro se lahko strah in jeza prelevita v sovraštvo.
Toda hkrati avtor pisma vidi probleme skoraj izključno na drugi strani. Kot da je ves bes, vsa kritika in nezaupanje padlo z neba, brez vzroka. Pa ni tako. Bolnike žene strah. Strah, da ne bodo pravočasno prišli do zdravnika. Skrb, da bodo čakali mesece ali leta. Občutek nemoči, ko sistem ne odgovarja, ko se vrata zapirajo in ko se človek v stiski počuti kot številka. Ta strah je resničen in vsakdanji.
Res je, večina zdravnikov je dobrih. A vprašanje ostaja: kaj pa tisti, ki bolj skrbijo za lastni žep kot za javno zdravstvo in bolnike? Kaj pa primeri enormnih zaslužkov, tudi v času covida, ko so nekateri bogateli, medtem ko je družba stala? O tem se redko govori odkrito, še redkeje pa se prizna, da takšni pojavi mečejo senco na celoten poklic. In obramba zdravniškega poklica ne bi smela pomeniti slepega zanikanja zlorab, neenakosti in moralno spornih praks.
Če želimo verodostojno razpravo, moramo biti sposobni povedati oboje: da so žaljivke nesprejemljive in da so stvari šle predaleč – na več ravneh. Predaleč so šle čakalne dobe. Predaleč je šlo prelaganje odgovornosti. Predaleč je šla tudi javna razprava, ki je izbrala sovražne etikete.
Če želimo iz tega kroga, se bomo morali začeti poslušati. Priznati bolečino bolnikov in hkrati zaščititi dostojanstvo zdravnikov. Brez idealiziranja ene in brez demoniziranja druge strani.
Polona Jamnik, Bled