Med glavnimi »krivci« za izid zadnjega referenduma, ki ni bil pogodu predlagateljem, smo – kako priročno – prav zdravniki. Nekateri komentatorji gredo celo tako daleč, da se poslužujejo prav nizkotnih in primitivnih trditev, predvsem kar se tiče zdravniškega dela in etičnih načel, ki morajo voditi vsakega zdravnika pri njegovem delu in odločanju, saj je v nasprotnem primeru boljše, če zapusti zdravniški poklic.
Toliko žolča, kot ga zadnja leta nekateri zlivajo po zdravnikih, si ne bi mogel nikoli niti zamisliti. Imenujejo nas s šarlatani, goljufi, dvoživkami, lažnivci, zaslužkarji in celo take, ki da imamo sadistična nagnjenja. Spoštljivo, ni kaj. Ali res kdo misli, da je mogoče v zdravstvu doseči boljše razmere ob tako »spoštljivem« odnosu do nosilcev zdravstvene dejavnosti? V tej »vojni« proti zdravnikom ne more biti zmagovalca, lahko smo samo vsi poraženci.
Da si medicina pridržuje pravico do odločanja o tem, koliko kdo trpi, ampak samo, ko ji to ustreza zaradi (ne)kulture življenja nad dostojanstvom in človečnostjo, je prav abotna trditev. Kdaj pa medicini ustreza, da kdo trpi? Nikoli. Take izjave so žaljive do zdravstvenih delavcev od zdravnikov na vseh ravneh zdravstvene oskrbe do medicinskih sester in še posebej patronažnih medicinskih sester, zdravnikov v paliativni oskrbi in tudi negovalk in negovalcev v bolnišnicah, DSO, na domovih, v varstvenih zavodih in tako dalje.
»Ustavimo konje«, dokler je še čas, sicer se nam slabo piše.
Marjan Fortuna, Kranj