Svetu tako vsi štirje zapovedujejo, urejajo odnose, in to kakor kdo. So pa na čelu velikih, kot so ZDA, Kitajska, Evropska unija in Rusija. Med njimi so ogromne razlike tako glede političnega sistema, gospodarske in vojaške moči in predvsem njihovih interesov doma in v tujini.
Poglejmo ZDA. Prav gotovo so še vedno gospodarska in vojaška velesila in tudi z velikim vplivom na področju znanosti in kulture. Vsake toliko časa jih premami stara doktrina, ki jo je v davnih časih objavil in tudi izvajal nekdanji predsednik Monroe, so pa po drugi svetovni vojni postopoma postale še svetovni policaj, ki s svojo vojsko sem in tja poseže, tudi zelo krvavo, v posamezne države. Treba se je spomniti na Irak, Sirijo, Libijo, Panamo, Čile, Jugoslavijo, Izrael in še in še. Vsakič na drugačen način in z jasnimi interesi, večinoma tudi s kapitalskimi interesi.
Kitajska je imela stoletja dolge notranje težave, med drugo svetovno vojno in po njej, najprej z japonsko okupacijo, potem pa z revolucijo, ki jo je vodil Mao Ce Tung. Ko je na kopnem delu Mao prevladal, se je nasprotnik zatekel na kitajski otok Tajvan in tam oblikoval uspešno državno skupnost, ki jo je zaradi demokratičnih načel podprla široka mednarodna skupnost. Kitajska je pa vedno (in še sedaj) trdila in zahtevala, da je Tajvan del Kitajske. To bi namreč že bil, če ga ne bi ves čas obrambno in gospodarsko varovale ZDA. V zadnjih tridesetih letih je Kitajska celo zelo hitro postala ogromna gospodarska velesila, ki posluje po vsem svetu in si pridobiva tudi surovinske vire, kjerkoli je mogoče. V Južni Ameriki je stopila na prste ZDA in s tem oživila Monroejevo doktrino.
EU, njeno politiko, gospodarstvo je povozil čas. To splošno ugotovitev pa je treba dopolniti: izgubila je tisto osnovo, zaradi katere je nastala, čeprav počasi in postopno. K temu so pripomogli številni politiki, ki niso bili sposobni dojeti preproste osnove, tako v komisiji, ki bi tak ton dajala, in tudi v drugih organih EU ne. EU je nastala, da bi ohranila mir in pri tem je bila dolgo uspešna. Kako naprej? EU bi morala postati aktivna v mirovnih sporazumevanjih, kar bo v sedanji sestavi parlamenta in komisije skoraj nemogoče. Lahko bi pa vsaj začela z iniciativo o pripravi konference štirih velikih – ZDA, Kitajske, EU in Rusije – o mirnem sodelovanju in dogovoru o najbolj perečih svetovnih problemih.
Franci Gerbec, Kremenica