Prva prevara: podpis, ki naj bi veljal, pa ne velja več.
Obljube v politiki pogosto hitro zbledijo, a podpisane zaveze naj bi imele večjo težo. Če nekdo jasno zatrdi, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo, je to politična zaveza volivcem, mar ne? Če se na takšno obljubo kasneje pozabi, gre za rušenje zaupanja. Volivci so glasovali za jasno pozicijo.
Druga prevara: grmenje proti elitam, dokler nisi sam elita.
Še nedolgo nazaj je Stevanović z ogorčenjem govoril o »drhali«, o ljudeh z visokimi plačami, ki naj bi izgubili stik z realnostjo. Retorika je bila ostra, skoraj besna. A danes? Danes je sam na poti do podobnih, celo višjih številk. Če je bila takšna plača nekoč simbol pokvarjene elite, kaj je danes? Se bo visoki plači odpovedal?
Tretja prevara: za male ljudi, z interventnim zakonom pa za velike.
Politični kapital se je gradil na zgodbi o »navadnih ljudeh«, o tistih, ki komaj preživijo iz meseca v mesec. Toda interventni zakon, ki dviguje plače bogatim, ne rešuje njihove stiske. Nasprotno, povečuje razkorak. Če si res na strani revnih, potem zakonodaja ne more biti pisana tako, da najprej koristi tistim na vrhu.
Četrta prevara: funkcija kot politični plen, ne kot odgovornost.
V parlamentarni demokraciji funkcije niso naključne – mesto predsednika državnega zbora pripada vladajoči koaliciji, enako velja za razmerja v delovnih telesih. To odraža razmerje sil, ki izhaja iz volitev. Če bi Zoran Stevanović ostal v opoziciji, hkrati pa ohranil položaj predsednika državnega zbora in politično podpiral Janeza Janšo, bi to pomenilo izigravanje tega ravnotežja. Koalicija bi si lahko posredno pridobila več vpliva, kot ji po ustaljeni praksi pripada. Funkcija predsednika državnega zbora ni osebni privilegij ali/in načrtovanje političnih prevarantov.
In ključno vprašanje:
Bo ravnal v skladu z besedami, ki jih je izrekel? Ali bo vztrajal pri prevarah? Naj ponovim. Gre za prevaro podpisane besede, prevaro boja proti elitam, prevaro proti lastnim volivcem, in prevaro pravil, ki naj bi veljala za vse.
Polona Jamnik, Bled